četrtek, 4. maj 2017

Rojstvo sorojenca

Biti mamica je res nekaj najlepšega kar se ti lahko zgodi v življenju. 

Jaz imam to srečo, da sem kar dvakrat postala mamica svojima dvema sončkoma, Neži in Ažbetu. 

Sreča, radost in veselje je ob rojstvu svojih otrok nepopisno. Priznati pa moram, da sem se ob rojstvu drugega otroka, sina Ažbeta, srečala s težko situacijo. Želela bi deliti izkušnjo z vami. Mogoče bom s tem pomagala kakšni mamici v podobni situaciji.

Z možem Boštjanom in hčerko Nežo smo aktivno preživljali tri leta skupnega življenja. Bila je edina. Vsa pozornost in ljubezen je bila namenjena samo njej. Ob rojstvu sina Ažbeta pa se je naša družina povečala za enega člana več. Najina ljubezen se je podvojila. Neža se je bratca veselila, vse dokler ni prišel domov, v naš dom. 

Ko je ugotovila, da bo zdaj on ves čas z nami, da bo moja ljubezen usmerjena tudi njemu in ne več samo njej, je odreagirala popolnoma nepričakovano. Začela ga je zavračati. Večkrat je rekla, da bi rada, da bi bili mi trije spet sami, tako kot prej. Ko je spal v košku, je hodila mimo njega, kot da ga ni. Niti pogledala ga ni. 

Moram priznati, da se ob vseh hormonskih spremembah in stresu v dani situaciji nisem znašla. Zelo mi je bilo hudo. Veliko sem se igrala z njo, ustvarjala, pela, se sprehajala in plesala, vse tako kot prej, le da je bil polega naju še Ažbe. Čeprav ob neprespanih nočeh in dojenju večkrat nisem imela moči in potrpljenja, sem se trudila po svojih najboljših močeh.



Mož mi je stal ob strani. Vso pozornost in prosti čas je usmeril v Nežo. Videla sva, da trpi. Razumela sva jo, saj naju je do prihoda Ažbeta imela samo zase. Premajhna je bila, da bi razumela, da se ne bo zaradi tega nič spremenilo. 

Pa kljub temu se je. Prebirala sem literaturo, se pogovarjala s prijateljicami (mamicami) in jokala ob možu, a rešitve nisem našla.

Ob rednem kontrolnem pregledu pri pediatrinji sem iz obupa tudi njej potožila o reakciji Neže. Pediatrinja me je očitno dobro razumela o čem govorim in mi dala preprost nasvet: »Bodi sama z njo«! Ko mi je to rekla, sem si mislila, pa saj ti si nora, kako pa bo Ažbe brez mene? Saj me on ravno toliko potrebuje kot ona. 

Po pogovoru z možem in po tehtnem premisleku sem sklenila, da poskusim. Vsak dan sem namenila vsaj trideset minut samo njej. Ko je prišel Boštjan iz službe, sva šli sami na sprehod. Ne na igrala, ampak na Grad ali Golovec. V naravo, da sva se pogovarjali, se smejali in bili SAMI. Ob tem sem bila presrečna, saj sem videla, da Neža nepopisno uživa. Videti jo spet srečno, je bilo zame olajšanje. 

Vsak trenutek, ko sem le uspela, sem se potrudila, da nekaj počneva sami. Vzporedno s tem sem jo vključevala v nego sina Ažbeta. Skupaj sva ga previjali, kopali, hranili. Ob dojenju je nisem umikala. Če ne drugam, sem si jo dala na nogo in jo z eno roko božala.

Neža je začela kazati zanimanje za Ažbeta. Dala sem ji čas, da ga je sprejela. 



Danes je najboljša sestrica na svetu. Zgled, ki ga daje svojemu bratcu je nenadomestljiv. Njuna ljubezen je neizmerna. Eden brez drugega ne moreta. Veselje ju je opazovati, kako si kažeta ljubezen in naklonjenost.




Starši, če le utegnete, včasih preživite kvaliteten čas z vsakim otrokom posebej. Tudi on vas potrebuje samo zase!

Ni komentarjev:

Objavite komentar