četrtek, 23. februar 2017

Ekstenzijski vzorec

Dojenčka „zateguje nazaj“

Veliko staršev  se sprašuje, zakaj njihove dojenčke „zateguje nazaj“. Ugotavljajo, s čim so to pridobili oziroma iščejo vzrok tega.
V Pedosani jim razložimo, da če pediater ni ocenil drugih vzrokov, kot »le« povečan mišični tonus v določenem predelu telesa, lahko dojenčku vzorec izboljšamo z usmeritvami in vajami za preprečavanje ekstenzije.
Najpogostejši vzrok ekstenzijskega vzorca je v neznanju staršev. Potrebno je patološke vzorce zamenjati z novimi, zdravimi vzorci. Z naučenimi prijemi in vajami, ki so skrbno izbrani glede na stopnjo razvoja dojenčka, bodo naši obiskovalci slabe vzorce zamenjali z dobrimi.

Predstavila vam bom nekaj osnovnih prijemov, kako sproščati mišični tonus v predelu vratu in ramenskega obroča za dojenčke med rojstvom in tretjim mesecem starosti.

Osnova za preprečevanje krepitve napačnih mišic oziroma prevelika spodbuda samo določenim mišicam je :


-      Dvigovanje in odlaganje dojenčka preko boka in NE NA HRBET! Naj bodo spodbude iz vseh smeri (iz obeh bokov). Z rastjo dojenčkov se prijemi nadgrajujejo, upoštevajoč razvojne mejnike in zmožnosti napredovanja posameznega dojenčka.



-      Sproščanje tonusa na maminih stegnih. Z gladenjem rokic proti tlem sproščamo tonus v predelu ramenskega obroča. Z zibanjem noge na strani prsnega koša sproščamo tudi tonus v predelu vratu.



-      „Črka C“ na hrbtu. Dojenček leži na hrbtu. Dojenček naj bo poravnan (glava in medenica v isti liniji). Primemo ga za stegna in naredimo upogib medenice proti prsnemu košu. Pri tem se »nariše črka C« na hrbtni strani. Brada se premakne proti prsnici. Ta položaj za nekaj sekund zadržimo.


Za usklajen razvoj mišičnega tonusa je zelo pomembno, da dojenčka odlagate na tla, na oblazinjeno trdo podlago. Menjajte njegov položaj in ga ne odlagajte samo na hrbet. Začnite ga navajati na položaj na trebuhu in na pasenje kravic. Ob tem mu popravljajte roki pod prsni koš.

petek, 17. februar 2017

Dojenček mora biti na trebuščku

DOJENČEK MORA BITI NA TREBUŠČKU

Čim prej po rojstvu odlagajte dojenčke na trebuh. Manjši kot je dojenček, več nadzora ob tem potrebuje. Ker mu bo na začetku težko, vas bo hitro poklical »na pomoč« in »dvigni me« z jokom. 

Bodite odzivni, vendar poskušajte čas podaljševati tako, da se uležete poleg njega, da ga ogovarjate ali  animirate z igračko. Od začetka jim bo težko, ker je glava zelo težka in jo je brez pomoči rok težko držati dvignjeno. S priložnostmi se bo tega hitreje naučil.

Z menjavo položaja dojenčka, z obračanjem na trebuh in nazaj, se mišični tonus spredaj in zadaj telesa usklajuje. Pri položaju na trebuhu bodo začeli dvigovati glavo, jo obračati in se postopoma upirati na roke. Na tak način se bodo spoznavali  s svojim telesom in razumeli , da imajo roke, da se lahko na njih uprejo in kasneje dvignejo na vse štiri. Gibalni razvoj se zgodi na trebuhu!



Če se pri odlaganju na trebuh dojenček »zateguje« nazaj in vleče roke k sebi, je vaša naloga, da mu z gladenjem in popravljanjem rok pod prsni koš to preprečujete. Pogosto se zgodi, da imajo dojenčki zaradi napačnih spodbud zadnje mišice bolj okrepljene (ekstenzija) in jim lahko onemogoča pasenje kravic na rokah.

Lahko se igrate z njim tako, da se vi uležete na hrbet, dojenčka pa odložite na svoja prsa. Popravite mu roke pod njegov prsni koš. Ker boste vi spodaj, bo še z večjim veseljem dvigoval glavo in se upiral na roke.

Tudi med pestovanjem lahko spodbujate dvigovanje glave. Nosite ga obrnjenega s trebuhom proti tlem, v stiku z bokom in podporo pod prsnim košem, tako da sta obe njegovi roki čez vašo roko. Na ta način bo imel dojenček možnost obračati in dvigovati glavo. Z gladenjem roke naprej mu boste preprečevali zategovanje roke nazaj.



Ne čakajte do tretjega meseca ali celo več z odlaganjem na trebuh. Dokazano je, da tisti, ki niso dovolj pogosto pasli kravic, slabše  in manj časa  kobacajo, poleg tega pa imajo težave  s sredinsko črto telesa. To je imaginarna črta, ki poteka od glave do stopal  in ločuje telo na levo in desno polovico. Če ima otrok težavo s »prečkanjem« te črte, kar pomeni, da roke na primer brez težav sklene  na  sredini  telesa (kot pri ploskanju), težko pa z levo roko seže na desno stran telesa in obratno, se  kasneje  pogosto izkaže, da ima težave pri branju in pisanju.


četrtek, 09. februar 2017

Čeveljčki za prve korake

Dojenček je shodil. Staršem se hitro poraja vprašanje kakšne čeveljčke mu obuti za prve korake. 


Da bo odločitev pri nakupu lažja, posredujemo strokovno menje za dobro izbiro le teh.

Čeveljčki za prve korake
 As. mag. Janez Brecelj, dr. med., spec. ortopedije, Ortopedska klinika Ljubljana

 Za normalen razvoj stopala je pomembno, da je že prvo obuvalo pravilno. To pomeni, da pušča nožici polno svobodo gibanja in kar se da pristno ohranja dotik s podlago. Ravno občutek dotika s tlemi je pomemben za razvoj tako hoje kot pravilnega skladnega delovanja mišic, ki sodelujejo pri hoji.

 Obutev v prvem letu življenja
 V prvem letu življenja bomo zaščitili stopalo v prvi vrsti pred mrazom. Ko je toplo, naj bo otrok bos, sicer mu bomo pa obuli ene od številnih toplih nogavičk ali copatk, ki smo jih dobili za darilo ob otrokovem rojstvu. Do prvih korakov z obutvijo ne bo težav, saj le-te dojenček ne potrebuje. Za prve korake je idealna bosa noga na mehki podlagi. Kot prvo obutev pa priporočam nogavičke s stopalnim delom, ki preprečuje drsenje. Trenje podplata na obuvalu naj bi bilo čimbolj podobna trenju kože na podplatu. Če se odločimo za čeveljčke, priporočam mehke čevlje z enoplastnim mehkim usnjenim podplatom. Ti čevlji bodo izjemoma visoki, da segajo preko gležnjev iz preprostega razloga, da se otroku težje snamejo.

 Malček je shodil
 Ko bo otrok zakorakal v zunanji svet na trda tla, bo potreboval nekaj več zaščite za stopala. Nujno ga bomo utesnili v bolj okorne čevlje z debelejšim podplatom. Ves čas odraščanja moramo biti pozorni na dve stvari.

 Otroku noga presenetljivo hitro raste. Že ob rojstvu stopalo doseže 40% svoje končne dolžine in v prvem letu se poveča za 70%. Končno velikost pa doseže kmalu po 12 - 13 letu starosti, dosti prej kot ostali deli telesa. Bodimo torej pozorni da ima otrok dovolj veliko obutev, predvsem da ne utesnjuje sprednjega dela stopala po njegovi širini, saj so otroška stopala običajno relativno širša. Druga pomembna značilnost dobrega čevlja pa je, razen prostornosti tudi prožnost podplata, dobra upogljivost preko osnovnih členkov prstov in pa mehak zgornji del čevlja. Čevelj naj ne sega preko gležnjev, če to ne narekujejo vremenske razmere. Za vsa obdobja velja, da mora biti čevelj narejen iz zračnega materiala, tudi zimski čevelj.

 Omeniti moram coklje, ki jih pogosto vidimo na otroških nogah. To obuvalo res oponaša boso hojo, vendar predstavlja zaradi svoje okornosti in nestabilnosti veliko nevarnost za zvin ali celo zlom skočnih sklepov. Mlajši je otrok, bolj so zanj cokli neprimerni.

 Ortopedska obutev - da ali ne?
 Dolgo časa je veljajo prepričanje, da potrebuje stopalo za normalni razvoj in dosego optimalne oblike neko stalno zunanjo oporo. Skozi desetletja so otroci nosili trdo obutev, starši so neutrudno iskali čevlje s trdimi opetniki, z oporami za stopalne loke ali gleženj, kar so s skupnim imenom imenovali "ortopedski čevelj". Danes na osnovi obsežnih raziskav vemo, da takšna "ortopedska obutev" ni samo nepotrebna ampak celo škodljiva za normalen razvoj stopala.
 Največji odstotek deformacij stopala, ki mučijo odrasle in pogosto zahtevajo operativno zdravljenje, je posledica nepravilne obutve že v otroštvu. Če stopalo uklenemo v kalup v želji da ga oblikujemo po našem okusu, podobno kot dela kipar z glino, bomo zavirali razvoj stopalnih mišic in vezi, ki oblikujejo stopalne loke. Ob tem bomo z utesnjevanjem sklepov med nartnimi kostmi in stopalnicami ter prsti povzročili kronična vnetja teh sklepov, s tem bolečine in kasneje trajne deformacije. Vse to so razlogi zakaj je tako pomembno, da je obutev od prvih korakov naprej mehka in prostorna. Bolečina v nogah je pri otrocih najpogosteje posledica neprimerne pretesne in okorne obutve. Na srečo je športni copat, ki ga moda narekuje mladini, po današnjih merilih ortopedske stroke najbolj ustrezna obutev.


četrtek, 02. februar 2017

Če se vas dojenček oklepa...

... NI RAZVAJEN, AMPAK ŽELI OBJEM!

V Pedosani mamice zelo pogosto sprašujejo o stanju dojenčkov, ki se pojavi kar naenkrat, iznenada, čez noč. Njihov dojenček, ki je sicer zelo vesel in nasmejan, se začne ob vsakem odhodu mame (včasih samo na stranišče) neutolažljivo jokati. Kako pogosto slišimo nasvete njihovih bližnjih: „Kar pusti ga, se bo že navadil”.

Pogosto gre za obdobje ločitvene stiske. Zelo pomembno je, kako se na to obdobje odzovemo. Naša reakcija lahko trajno vpliva na otrokov čustveni razvoj.
Če se vas otrok oklepa, hoče s tem zmanjšati telesno vzburjenost in znižati raven stresnih kemičnih snovi. Poleg tega poskuša aktivirati prijetne kemične snovi v možganih, ki sprožajo prijetna občutja. Ničesar od tega ne zmore brez vas, saj ste njegovo varno »nevrokemično zatočišče«. Če se vas otrok oklepa, to ne pomeni, da je poreden ali da »išče pozornost«. Pomeni, da se počuti ogroženega in potrebuje vašo podporo.

Raziskave kažejo, da ob koncu prvega leta starosti, otroci mam, ki so takoj poskrbele za svoje jokajoče dojenčke, jokajo veliko manj kot otroci, ki so jih mame pustile jokati. Čeprav nekateri ljudje mislijo, da se nas majhni otroci oklepajo, ker so deležni preveč ljubkovanja ali ljubezni in so zaradi pozornosti preveč »razvajeni«, ni dokazov, da je krčevito oklepanje posledica pretirane starševske naklonjenosti ali pozornosti.

Dolgotrajno oklepanje je veliko verjetnejše, če se roditelj ni primerno odzval na otrokovo potrebo po odvisnosti. Morda so starši otroka silili, naj bo bolj samostojen (in so ga dobesedno odrivali od sebe, ko se jih je hotel okleniti), še vedno pa je na stopnji razvoja, na kateri je genetsko programiran za to, da je odvisen.

Če se na otroka, ki je v fazi oklepanja, odzivate sočutno in potrpežljivo, je to dragocena naložba v njegovo sposobnost za neodvisnost pozneje v življenju. Če ga boste vsakič, ko se vas bo začel oklepati, vzeli v naročje in ga objeli, se bo začel počutiti zelo varnega v svetu. Ko se bo razvijal, se bo začel ozirati tudi stran od vas in bo čedalje več časa namenjal raziskovanju sveta. Dobro se bo počutil, ko bo vse več časa preživel stran od vas, s prijatelji, saj bo vedel, da mu boste vedno na voljo, kot varno zatočišče, kamor se bo lahko vedno vrnil na čustveno »polnjenje« baterij, preden se bo spet podal v svet.


Povzeto po knjigi Margot Sunderland