sreda, 13. december 2017

Obrat iz hrbta na trebuh


Obrat iz hrbta na trebuh dojenček naredi, ko je dovolj okrepljen v trupu in je že začel vleči noge proti trupu ter se prijemati za nogice. Ne želimo postavljati časovnih okvirjev, kdaj bi se to moralo zgoditi. Pomembno je, da naredi premik sam. Preden se bo obrnil na trebuh, se bo obrnil do boka in nazaj.
Veliko mu lahko pomagate starši, če ga boste ustrezno premikali iz hrbta na bok. S tem mu boste kazali pravo pot za samostojni premik. Ko bo na boku, ga zadržite na boku. Uležite se poleg njega in se z njim igrajte v tem položaju. Če se bo dojenček trudil iti v obrat na trebuh tako, da bo pogled usmerjal v podlago, zgornjo roko iztegoval pred sabo in vlekel nogi k sebi, mu lahko pomagate tako, da ga preko medenice potisnete naprej in uspelo mu bo.
Ko se bo obrnil na trebuh, mu lahko roka ostane pod telesom. Ne izvlecite mu je takoj. Naj sam poskuša dobiti roko izpod sebe. S tem se bo učil, kako se mora premakniti, kam nagniti ali odriniti, da bi mu uspelo. Če res ne bo mogel sam, mu pomagajte. Tudi ko je dojenček na trebuhu, je pomembno, da v tem položaju ni zvit. Trebušni položaj je najbolj spodbuden položaj za gibalni razvoj, zato naj bo vaš dojenček čim več na trebuhu.

sreda, 29. november 2017

Dojenček naj bo veliko na tleh


Gibalni razvoj dojenčkov poteka individualno. Razvijal se bo s svojo hitrostjo, ob svojem času in s potencialom, ki ga je prinesel na svet.
Ko je dojenček sčasoma buden dlje časa, bo najbolje raziskoval svoje telo tako, da bo na tleh, na trdi in nedrseči podlagi. Dokler se ne bo znal sam premakniti iz položaja v položaj, ga z ustreznimi prijemi premaknite vi. S tem ga učite, kako bo kasneje, ko bo zrel za to, to naredil sam. Premaknite ga iz hrbta na bok in ga pustite v tem položaju. Mogoče se bo sam obrnil nazaj na hrbet ali že poskušal iti v obrat na trebuh. Položaja na trebuhu dojenčki od začetka ne marajo preveč, ker ne znajo »pasti kravic«, glava jim je pretežka. Navajajte ga na položaj na trebuhu za kratek čas, večkrat na dan.
Položaj na trebuhu je najbolj spodbuden za dober gibalni razvoj. Bodite z njim na tleh in opazujte, kaj novega vam bo spet pokazal. Ni večje sreče, ko nam uspe nekaj narediti brez pomoči. Tudi pri dojenčkih je tako!

sreda, 22. november 2017

W SEDENJE DOJENČKA ALI ŽABJI SED


W sedenje dojenčka ali žabji sed je takrat, ko se dojenček usede z medenico nizko na tla, na sredino med obema nogama, noge pa ima ob straneh v pokrčenem položaju (v kolku, kolenu, pogosto pa tudi v gležnju). Hrbet ima lahko malo zaobljen, rotacije v trupu pa so močno omejene.
Glavni razlog za takšen položaj je nižja mišična aktivnost ali hipotonija. Drugi in tretji pa pomanjkanje kontrole ravnotežja in nestabilnost v nekoliko višjem položaju sedenja. Vse skupaj lahko vodi do slabšega razvoja motoričnih sposobnosti (predvsem na ravnotežje).
Otrok običajno ne prehaja z obema rokama preko navpične srednje linije telesa, ki deli telo na levo in desno polovico. Pri tovrstnem sedenju pride do notranje rotacije stegnenice in do povečanega natega stranskih kolenskih vezi na notranjem delu. V tem popožaju je rotacija telesa omejena ali je celo preprečeno gibanje v medenici. Dojenček ne more potisniti svoje teže vstran in se odriniti od leve ali desne strani svojega telesa. S težo je ves čas v sredini, kar ni ugodno za razvoj hrbtenice. Potrebna je rotacija, da se gradijo rotatorji trupa in stabilna medenica. Posledice tega položaja, se lahko kažejo kasneje v življenju, kot bolečina v križu.
Kadar se dojenček usede na opisan način, ga povabimo z igračko, da bi zamenjal položaj, se obrnil v eno strani in popravil položaj nog.V kolikor tega ne zmore sam, moramo biti pozorni, da se ne zasedi v temu položaju in ga s popravljanjem tudi preprečevati. Z ustreznimi vajami in predvsem vztrajnostjo, bomo dojenčka uspešno odvadil w-seda in ga naučili, kako se lahko sam popravi in z rotacijami prehaja v različne položaje sedenja.


četrtek, 31. avgust 2017

Kje so pa vaši otroci preživeli počitnice?


Poletnih počitnic je konec, zato se bom tokrat razpisala malo na temo varstva otrok med počitnicami. Pravzaprav bom samo »na glas« razmišljala o tej temi. Zanima me, kako vi rešujete situacijo, ko je vaš otrok dva meseca prost, vi pa nimate toliko dopusta. Vam pomagajo stari starši? Imate to srečo, da vam priskočijo na pomoč?
Sama nimam te sreče, da bi mi pomagala moja mami. Umrla mi je, ko sem bila stara enajst let. Imam pa veliko srečo, da imam zelo dobre odnose s taščo, ki mi zelo veliko pomaga, če jo prosim ter z »mačeho«, ki mi tudi vedno priskoči na pomoč, če jo prosim. Pogrešam pa, da bi mi kdaj kdo od sorodnikov rekel, pripelji mi otroka, pa bodita z Boštjanom prosta. Vskočijo z varstvom, če se le da, pa vendar jih moram za to prositi.
Imam pa veliko prijateljic in znank, ki imajo drugačne »težave«. Njihovi stari starši poskrbijo za njihove otroke čez cele počitnice in tudi med letom. Samoumevno jim je, da jih vozijo na dejavnosti, jim kuhajo,... Potem se pa pritožujejo, kako taščam ne morejo dopovedati, naj ne dajejo otrokom sladkarij ali kako mama ne upošteva ure za v posteljo. Prav pikasta postanem, ko to poslušam. Se strinjam, da je dobro, da se s starimi starši pogovorimo, kaj res ni ok za vaše otroke. Po drugi strani, je pa to njihova stvar in naj imajo svoja pravila, ko so pri njih. Pri vas pa naj bo po vaših. No, vsaj pri meni tako dobro deluje.
Bodimo veseli, da imajo naši otroci sploh srečo preživljati čas s starimi starši. To je njihov svet in čas, ki se ga bodo spominjali celo življenje. Pa čeprav ne bodo vsak dan stuširani, imeli pet obrokov točno ob isti uri, pojedli preveč sladkarij.... Zahvalimo se za vsakršno ponujeno pomoč in bodimo za to zelo hvaležni, saj je vendarle samo dobra volja starih staršev, da nam pomagajo. Ni tako?

četrtek, 27. julij 2017

Otroci kampov


V času dopustov se bom tokrat dotaknila osebne izkušnje naših počitnic.
Pred kratkim sem preživela teden dni sama z otroci v kampu v Istri. Tudi sicer so naše počitnice na morju vezane na kamp. Oba z možem imava zelo rada tak način preživljanja prostega časa.


Prvi dan smo raziskali okolico, kje je stranišče, plaža, cesta,... ter se dogovorili, da mi vedno povesta če bosta kam šla. Spodbujala sem ju k samostojnemu odhodu na stranišče, s poudarkom da je tu še toliko bolj pomembno,
da si umijeta roke :).
Ustvarili smo si dnevni ritem (kosilo, počitek, odhodi na plažo) in se z lahkoto privadili na novo okolje. Istočasno so bile z nami tudi Vesna s svojima deklicama.

                                

Komaj so čakali, da so se videli in se že prvi dan zaigrali pozno v večer. Na začetku so bili sami štirje, a že čez dan ali dva je bilo vsaj 8 otrok na kupu. Čar kampov je ravno priložnost navezovanja novih stikov in tkanja novih prijateljstev. Tekali so po celem kampu. Se igrali in ustvarjali.
Držali so se dogovora do kam lahko gredo. To zaupanje v lastne otroke jih dela tako svobodne. Igrali so se »stare« igre kot je »zemljo krast«, »ristanc«, lovljenje, skrivanje, »mama koliko je ura«,... ter razvili nove, svoje igre.

Moja otroka nimata tablice in ne igrata igric. Priznam, da imam včasih slabo vest, ker jima tega ne dam. Ko pa ju vidim, kako se znata igrati z otroci in razvijati svoj potencial preko igre, sem potolažena. Opazovati ju kako sta srečna, je neprecenljivo.
Na teh počitnicah sem bila zadolžena le za to, da sem jima priskrbela hrano, občasno objeme in poljubčke, da smo šli skupaj na plažo in za večerno crkljanje v postelji. :) :)

Ob opazovanju njih, sem si priklicala spomine mojega otroštva in življenja na vasi. Ravno ta svoboda gibanja in brezskrbno igranje z vrstniki mi je ostala v zelo lepem spominu.

četrtek, 06. julij 2017

Rešitev za ježkove bodice v otroški nogici


Tokrat bom pisala o naši izkušnji z lanskega dopustovanja na Pelješcu. Srčno upam, da ne boste imeli te smole, da bi tudi vaš otrok stopil na ježka. Če pa že, pa vam  zaupam, kako uspešno rešiti to težavo. Preverjeno deluje :)

Počitnikovali smo v zelo prijetnem, majhnem, privatnem kampu tik ob morju, skupaj z našimi prijatelji. Dnevi so potekali mirno. Otroci so s svojimi vragolijami ustvarjali zelo prijetno vzdušje.
Hčerka Neža, željna novih izzivov in pustolovščin, se je drugi dan naših počitnic odpravila s prijateljem Arnejem raziskovat obalo z napihljivo želvico. Ker sva starša, ki nisva ravno »panična«, da bi že v naprej slutila nevarnost, sva ji dovolila, da gresta, seveda z omejitvijo do kam. Bili smo v zalivu, tako da nevarnosti, da bi ju kam odneslo ni bilo in oba sta že bila zelo dobra plavalca. Seveda smo ju imeli ves čas na očeh.

V nekem trenutku (kasneje smo izvedeli, da sta pač hotela še malo plezati) smo ju zagledali na koncu zaliva na skalah z želvico na rami in kako plezata po njih. Moj mož je kot iz topa vstal in tekel do njiju. Uspeli smo ga slišat samo še: »Tam so ježki«. 

 

Ko je prišel do njiju, je videl, da so skale posute z ježki. Še tako spreten plezalec bi jih težko obšel, ne da bi stopil na njih.

Zagrabil je prvega otroka in ga odnesel na obalo, nato stekel še po drugega in z grozo ugotovil, da imata ježke po celih nogah. Neža jih je imela na kolenu, na narti, stopalu, peti, palcu leve noge okrog in okrog.

Ko sem videla njene noge, sem se skoraj zjokala. Seveda sem jo bodrila, da bova uredili. Reva pa je zelo trpela. Tako zelo jo je skrbelo, kako bomo dobili ven bodice. Vedno imam seboj alkohol in osnovna zdravila. Takrat na srečo tudi sterilne igle. Hitro sem ugotovila, da to ni najboljša izbira, saj je samo ob dotiku vpila od bolečin. Razmišljala sem, kje bomo tam našli zdravnika in celo tudi o odhodu domov.

Moj mož, mojster iskanja rešitev na internetu, je prebral, da deluje sok mlade fige. Če ga namažeš na predel kože, kjer so bodice, naj bi raztopil iglice. Ko mi je to predlagal, sem bila zelo skeptična in priznam - tudi jezna nanj, da verjame takim stvarem. V našem kampu je bilo kot nalašč polno mladih fig in sem rekla, pa poskusimo, saj nimamo kaj izgubiti. Ob tem pa sem sama brskala za ambulantami na otoku.

Kar sem videla ob prvem mazanju s sokom po Nežinem stopalu, je nekaj, kar ne bi prej nikoli verjela. Bodice so vidno prihajale ven iz kože. VAUUU! Itak, hitro sem šla po nove mlade fige in jo namazala po vseh predelih, ki so bili prizadeti.

V treh dneh je bila Neža brez bodic. Seveda smo na enak način oskrbeli tudi Arneja.
Tako preprost trik, pa na žalost premalo znan in tako zelo deluje. Moja babica mi je vedno rekla, da je domača lekarna najbolj zdravilna. V tem primeru ji prikimavam!

četrtek, 22. junij 2017

Vožnja v avtu naj bo za vašega otroka udobna

Moji otroci me sprašujejo: ˝Koliko nočk še prespimo, da bomo šli na morje?˝ :) Vsi že komaj čakamo, da se osvežimo v morju, kajne? Ker je pot do tja velikokrat dolga, vas v tokratnem Pedosaninem nasvetu opozarjamo na nekaj zelo pomembnih dejstev.
  
VOŽNJA V LUPINICI

Lupinica je najbolj varen pripomoček za prevoz dojenčka v avtu. Dojenček lupinico preraste takrat, ko njegova teža preseže težo, določeno kot zgornjo varnostno mejo v navodilih za uporabo, ali ko njegova glava že sega preko zgornjega dela lupinice. Šele takrat je čas za menjavo lupinice z avto sedežem.

Da bi bilo vašemu dojenčku v lupinici udobno, posledično pa tudi vam pot manj stresna, vam svetujemo naslednje:

1. Položaj dojenčka
Za novorojenčka in majhnega dojenčka je lupinica po navadi pregloboka in preširoka. Zato je še tako dobro lupinico potrebno malo optimizirati s podpornimi svitki (npr. s tetra pleničkami) in jo na tak način prilagoditi velikosti dojenčka. Hrbtni del mora biti brez blazinic. Vse kar je na hrbtni strani odstranite, saj morate dojenčku omogočiti ravno podlago od medenice do glave (pri približno 1 mesecu). Če je lupinica pregloboka, podložite spodnji, sedalni del, da bo bolj plitva. Dojenčka tudi v lupinico vedno odložite preko boka, in ga šele nato poravnajte preko medenice na hrbet. Položite podporni svitek (dve tetra plenički zvijte v svitek) pod dojenčkova kolena in pred zapenjalni del. V kolikor opazite, da je lupinica še vedno preširoka, založite dojenčka tudi ob strani, pri medenici. Varnostni pasovi morajo biti prilagojeni dojenčkovi višini in morajo segati od ram navzdol. Ko jih zategujete, mora biti med zateznim pasom in dojenčkovo ramo še vedno za en prst prostora. Če imate v lupinici tudi blazinico, ki gre okrog dojenčkove glave, vam priporočamo, da jo odstranite. V poletnih mesecih je to še toliko bolj pomembno, saj se dojenček ohlaja tudi preko glave in s tem regulira telesno temperaturoČe mu glavica pade na stran, ko zaspi pa jo zopet podprite samo s tetra pleničko. Ob strani. Nikoli preko glave.





2. Koliko naj bo dojenček oblečen?
Čim manj. Če je okolje hladno, ga raje oblecite manj in pokrijte z več odejami, ki jih lahko kasneje, ko se avto ogreje, po sistemu čebule postopoma odstranite.
Če je okolje toplo, naj bo dojenček oblečen samo v eno plast, s kratkimi rokavi in kratkimi hlačami (lahko samo v bodiju). Pokrijte ga z bombažno odejico, če ga bo zeblo.

3. Ne predolgo v lupinici
Pogosto dojenčki v lupinicah veliko spijo. Pa vendar ni nujno, da je temu tako zaradi udobja, lahko tudi zaradi neustreznega položaja v njej, slabe predihanosti. Če se odpravljate na daljšo pot, ga morate po cca 1,5 uri vožnje vzeti iz lupinice ter ga odložiti na ravno podlago. Zelo priporočamo, da ga takrat tudi previjete, preoblečete in ga malo razmigate (z upogibom nogic, s kroženjem medenice, križ kraž z rokami...).

Opozarjamo: lupinica je zgolj avto sedež in nikakor ni primerna za daljše vozičkanje. Najbolj optimalno prevozno sredstvo izven avta je sprva košara in kasneje športni del vozička, ki otroku med spanjem omogočata iztegnjen položaj telesa.

ČE JE OTROK ŽE V STOLČKU, PA VAM SVETUJEMO NASLEDNJE:

Ko je otrok v stolčku, mu nogi prosto
visita čez stol. Nimajo možnosti nasloniti stopalo na podlago. Zaradi visenja nog čez rob stola in pritiska na spodnjo stran stegen (kolen), se pogosto zgodi, da mu nogi »zaspita«. Zato je tudi za večjega otroka dobro, da se večkrat ustavite, da se raztegne, sprehodi in malo razmiga, preden nadaljujete pot proti cilju.