četrtek, 27. julij 2017

Otroci kampov


V času dopustov se bom tokrat dotaknila osebne izkušnje naših počitnic.
Pred kratkim sem preživela teden dni sama z otroci v kampu v Istri. Tudi sicer so naše počitnice na morju vezane na kamp. Oba z možem imava zelo rada tak način preživljanja prostega časa.


Prvi dan smo raziskali okolico, kje je stranišče, plaža, cesta,... ter se dogovorili, da mi vedno povesta če bosta kam šla. Spodbujala sem ju k samostojnemu odhodu na stranišče, s poudarkom da je tu še toliko bolj pomembno,
da si umijeta roke :).
Ustvarili smo si dnevni ritem (kosilo, počitek, odhodi na plažo) in se z lahkoto privadili na novo okolje. Istočasno so bile z nami tudi Vesna s svojima deklicama.

                                

Komaj so čakali, da so se videli in se že prvi dan zaigrali pozno v večer. Na začetku so bili sami štirje, a že čez dan ali dva je bilo vsaj 8 otrok na kupu. Čar kampov je ravno priložnost navezovanja novih stikov in tkanja novih prijateljstev. Tekali so po celem kampu. Se igrali in ustvarjali.
Držali so se dogovora do kam lahko gredo. To zaupanje v lastne otroke jih dela tako svobodne. Igrali so se »stare« igre kot je »zemljo krast«, »ristanc«, lovljenje, skrivanje, »mama koliko je ura«,... ter razvili nove, svoje igre.

Moja otroka nimata tablice in ne igrata igric. Priznam, da imam včasih slabo vest, ker jima tega ne dam. Ko pa ju vidim, kako se znata igrati z otroci in razvijati svoj potencial preko igre, sem potolažena. Opazovati ju kako sta srečna, je neprecenljivo.
Na teh počitnicah sem bila zadolžena le za to, da sem jima priskrbela hrano, občasno objeme in poljubčke, da smo šli skupaj na plažo in za večerno crkljanje v postelji. :) :)

Ob opazovanju njih, sem si priklicala spomine mojega otroštva in življenja na vasi. Ravno ta svoboda gibanja in brezskrbno igranje z vrstniki mi je ostala v zelo lepem spominu.

četrtek, 6. julij 2017

Rešitev za ježkove bodice v otroški nogici


Tokrat bom pisala o naši izkušnji z dopustovanja na Pelješcu. Srčno upam, da ne boste imeli te smole, da bi tudi vaš otrok stopil na ježka. Če pa že, pa vam  zaupam, kako uspešno rešiti to težavo. Preverjeno deluje :)

Počitnikovali smo v zelo prijetnem, majhnem, privatnem kampu tik ob morju, skupaj z našimi prijatelji. Dnevi so potekali mirno. Otroci so s svojimi vragolijami ustvarjali zelo prijetno vzdušje.
Hčerka Neža, željna novih izzivov in pustolovščin, se je drugi dan naših počitnic odpravila s prijateljem Arnejem raziskovat obalo z napihljivo želvico. Ker sva starša, ki nisva ravno »panična«, da bi že v naprej slutila nevarnost, sva ji dovolila, da gresta, seveda z omejitvijo do kam. Bili smo v zalivu, tako da nevarnosti, da bi ju kam odneslo ni bilo in oba sta že bila zelo dobra plavalca. Seveda smo ju imeli ves čas na očeh.

V nekem trenutku (kasneje smo izvedeli, da sta pač hotela še malo plezati) smo ju zagledali na koncu zaliva na skalah z želvico na rami in kako plezata po njih. Moj mož je kot iz topa vstal in tekel do njiju. Uspeli smo ga slišat samo še: »Tam so ježki«. 

 

Ko je prišel do njiju, je videl, da so skale posute z ježki. Še tako spreten plezalec bi jih težko obšel, ne da bi stopil na njih.

Zagrabil je prvega otroka in ga odnesel na obalo, nato stekel še po drugega in z grozo ugotovil, da imata ježke po celih nogah. Neža jih je imela na kolenu, na narti, stopalu, peti, palcu leve noge okrog in okrog.

Ko sem videla njene noge, sem se skoraj zjokala. Seveda sem jo bodrila, da bova uredili. Reva pa je zelo trpela. Tako zelo jo je skrbelo, kako bomo dobili ven bodice. Vedno imam seboj alkohol in osnovna zdravila. Takrat na srečo tudi sterilne igle. Hitro sem ugotovila, da to ni najboljša izbira, saj je samo ob dotiku vpila od bolečin. Razmišljala sem, kje bomo tam našli zdravnika in celo tudi o odhodu domov.

Moj mož, mojster iskanja rešitev na internetu, je prebral, da deluje sok mlade fige. Če ga namažeš na predel kože, kjer so bodice, naj bi raztopil iglice. Ko mi je to predlagal, sem bila zelo skeptična in priznam - tudi jezna nanj, da verjame takim stvarem. V našem kampu je bilo kot nalašč polno mladih fig in sem rekla, pa poskusimo, saj nimamo kaj izgubiti. Ob tem pa sem sama brskala za ambulantami na otoku.

Kar sem videla ob prvem mazanju s sokom po Nežinem stopalu, je nekaj, kar ne bi prej nikoli verjela. Bodice so vidno prihajale ven iz kože. VAUUU! Itak, hitro sem šla po nove mlade fige in jo namazala po vseh predelih, ki so bili prizadeti.

V treh dneh je bila Neža brez bodic. Seveda smo na enak način oskrbeli tudi Arneja.
Tako preprost trik, pa na žalost premalo znan in tako zelo deluje. Moja babica mi je vedno rekla, da je domača lekarna najbolj zdravilna. V tem primeru ji prikimavam!