Eva :)

Že druga sreda je na vrsti in tako delimo z vami mnenja o naši EVI. Kaj o njej menimo Vesna, Janja in Sanja, pa si preberite:

"Vsak dan znova sem vesela, da sva Evo povabili v našo ekipo. 

Ima dve desni roki, je tehničen tip, kar v kolektivu 4 babnic zeloooo prav pride. Vedno pride na dan s kakšno dobro idejo, »zrihta« dobre mojstre, ko jih potrebujemo, in z veseljem tudi sama poprime za karkoli.

Je izjemno topla oseba, potrpežljive / mirne narave, ki se zlepa ne razburi. Name deluje izjemno pomirjujoče, pogosto »ustavi moje konje«, ko bi jaz kdaj rada prehitela samo sebe in naredila 160% naenkrat. 

Z našo Sanjo sta nepogrešljiv tandem, prav užitek ju je gledati, kako se včasih hihitata (morda celo meni, a je popolnoma vseeno ;-)).

Ko slučajno ne prikolesari v službo, se enkratno obnese tudi kot taksistka. Tista, ki te odloži prav pred vrati ;-) Z veseljem poklepetam z njo tudi o tegobah sodobnih skoraj-najstnic, ki jih vzgajamo doma.

Včasih se mi zdi, da naši rdečelaski prav nič ne predstavlja problema, prilagodi se prav vsaki situaciji in pri tem mimogrede strese iz rokava še kakšno šalo. Tako osebno kot poslovno nam pogosto pomaga s svojo inovativnostjo in iznajdljivostjo. Prijazna in zanesljiva. 

Jap, ne damo je!"

"Najina pot se je začela prepletati pred sedmimi leti, ko sva se s prvorojenkama srečali na delavnici za dojenčke. Ni naklučje, da sva se obe odločili izobraževati na področju gibalnega razvoja dojenčkov. 

Očitno obe željni delovati na tem področju. Po študiju sva šli vsaka svojo pot. Že takrat sem začutila, da si zelo čutna in ljubeča. Zato sva te z Vesno želeli imeti v ekipi. Na najino veselje uspešno sodelujemo že tretje leto.

S tvojo pozitivno energijo nas kar »nalezeš« J. Ob tebi človek težko ostane resen. Vse obrneš na »hec« in vedno na stvari gledaš pozitivno. V še tako slabi situaciji vidiš izhod.

Pri tebi najbolj cenim, da si vedno pripravljena pomagati in ti ni nikoli težko »vskočiti« v še tako na videz brezizhodni situaciji.

Vedno poznaš odgovor na še tako strokovno vprašanje. Razložiš na tvoj poseben način, iz prakse, da mamice zelo dobro razumejo o čem govoriš. 

Tvoja ura vodenja je posebna po tem, da si sposobna videti odstopanja v skupini in v trenutku odreagirati z ustrezno usmeritvijo. Tu se prepozna tvojo »kilometrino« vodenja in zakladnico znanja na področju gibalnega razvoja dojenčkov."

Sodelavko kot je Eva si lahko samo želiš. Delati z njo je pravi užitek. Krasno sodelujeva, se dopolnjujeva in si pomagava. Velikokrat, zadošča že samo pogled in točno ve kaj je potrebno narediti.  

Oseba z močnim glasom, ki ji ga včasih prav zavidam – še posebej na PedoHODIJIH :)

S svojimi zanimivimi anekdotami med vadbo vedno poskrbi, da so njene urice zabavne, sproščene in hkrati strokovne.

Tudi kadar ne vodi ure in je zatopljena v delo na računalniku, z enim ušesom vedno spremlja, kaj se dogaja na vadbi. 

Takoj ve, kdaj je potrebna dodatna roka,  pomoč pri pospravljanju rekvizitov in poligonov, ali pa zgolj solidarnost, da skupaj »zafušava« kakšno novo pesmico, ki jo mamice še ne poznajo. :)"

Rojstvo sorojenca

Biti mamica je res nekaj najlepšega kar se ti lahko zgodi v življenju. 

Jaz imam to srečo, da sem kar dvakrat postala mamica svojima dvema sončkoma, Neži in Ažbetu. 

Sreča, radost in veselje je ob rojstvu svojih otrok nepopisno. Priznati pa moram, da sem se ob rojstvu drugega otroka, sina Ažbeta, srečala s težko situacijo. Želela bi deliti izkušnjo z vami. Mogoče bom s tem pomagala kakšni mamici v podobni situaciji.

Z možem Boštjanom in hčerko Nežo smo aktivno preživljali tri leta skupnega življenja. Bila je edina. Vsa pozornost in ljubezen je bila namenjena samo njej. Ob rojstvu sina Ažbeta pa se je naša družina povečala za enega člana več. Najina ljubezen se je podvojila. Neža se je bratca veselila, vse dokler ni prišel domov, v naš dom. 

Ko je ugotovila, da bo zdaj on ves čas z nami, da bo moja ljubezen usmerjena tudi njemu in ne več samo njej, je odreagirala popolnoma nepričakovano. Začela ga je zavračati. Večkrat je rekla, da bi rada, da bi bili mi trije spet sami, tako kot prej. Ko je spal v košku, je hodila mimo njega, kot da ga ni. Niti pogledala ga ni. 

Moram priznati, da se ob vseh hormonskih spremembah in stresu v dani situaciji nisem znašla. Zelo mi je bilo hudo. Veliko sem se igrala z njo, ustvarjala, pela, se sprehajala in plesala, vse tako kot prej, le da je bil polega naju še Ažbe. Čeprav ob neprespanih nočeh in dojenju večkrat nisem imela moči in potrpljenja, sem se trudila po svojih najboljših močeh.

Mož mi je stal ob strani. Vso pozornost in prosti čas je usmeril v Nežo. Videla sva, da trpi. Razumela sva jo, saj naju je do prihoda Ažbeta imela samo zase. Premajhna je bila, da bi razumela, da se ne bo zaradi tega nič spremenilo. 

Pa kljub temu se je. Prebirala sem literaturo, se pogovarjala s prijateljicami (mamicami) in jokala ob možu, a rešitve nisem našla.

Ob rednem kontrolnem pregledu pri pediatrinji sem iz obupa tudi njej potožila o reakciji Neže. Pediatrinja me je očitno dobro razumela o čem govorim in mi dala preprost nasvet: »Bodi sama z njo«! Ko mi je to rekla, sem si mislila, pa saj ti si nora, kako pa bo Ažbe brez mene? Saj me on ravno toliko potrebuje kot ona. 

Po pogovoru z možem in po tehtnem premisleku sem sklenila, da poskusim. Vsak dan sem namenila vsaj trideset minut samo njej. Ko je prišel Boštjan iz službe, sva šli sami na sprehod. Ne na igrala, ampak na Grad ali Golovec. V naravo, da sva se pogovarjali, se smejali in bili SAMI. Ob tem sem bila presrečna, saj sem videla, da Neža nepopisno uživa. Videti jo spet srečno, je bilo zame olajšanje. 

Vsak trenutek, ko sem le uspela, sem se potrudila, da nekaj počneva sami. Vzporedno s tem sem jo vključevala v nego sina Ažbeta. Skupaj sva ga previjali, kopali, hranili. Ob dojenju je nisem umikala. Če ne drugam, sem si jo dala na nogo in jo z eno roko božala.

Neža je začela kazati zanimanje za Ažbeta. Dala sem ji čas, da ga je sprejela. 

Danes je najboljša sestrica na svetu. Zgled, ki ga daje svojemu bratcu je nenadomestljiv. Njuna ljubezen je neizmerna. Eden brez drugega ne moreta. Veselje ju je opazovati, kako si kažeta ljubezen in naklonjenost.

Starši, če le utegnete, včasih preživite kvaliteten čas z vsakim otrokom posebej. Tudi on vas potrebuje samo zase!

Sanja :)

Z veseljem vam predstavljamo našo najmlajšo članico ekipe Pedosana. Kaj o njej menimo Vesna, Janja in Eva, pa si preberite:

"Še dobro, da imamo Sanjo. Totalno nam znižuje starostno povprečje, pomlajevalni učinek pa je tako prisoten tudi v našem razpoloženju in razigranosti na naših uricah. Da ne bo pomote – vse smo še noro mlade ;-) Ampak Sanja – ona je pa res Mlada, kar bi z drugimi besedami opisala: očarljiva s svojim nasmehom, lepim stasom, vedno urejena in simpatično nasmejana.

Prijetno me je presenetila že ob prvem srečanju, ko je suvereno in energično predstavila sebe in svojo vizijo. Prijazna, samozavestna, zanesljiva in zaupanja vredna se je izkazala tudi po tem, ko je zdaj že več kot dve leti del naše ekipe.

Je sicer res, da še nima svojih otrok in je zato dobila izkušnje na drugih dojenčkih. So bile pa te ravno tako dragocene in morda – kot raznolike – tudi boljše za njeno izkustvo in učenje. Zelo hitro je dojela bistvo naše vadbe in zato ga že dolgo entuziastično in strokovno podaja naprej. Komunikativna, skrbna in prijazna je in zato nepogrešljiv del naše ekipe. 

Ima to »srečo«, da je – ker še nima svojih otrok – lahko vsak dan malo prej v Pedosani in poskrbi, da so vse smetke še pred prihodom prve stranke počiščene. Čistoča je namreč naša vrlina, na katero smo strašno ponosni in jo s pomočjo Sanje še lažje vzdržujemo :-) Pa da ne bo pomote – čistilke smo brez izjeme vse Pedosanke ;-) "

"Pred natanko dvemi leti si prestopila vrata Pedosane in takoj naredila vtis name. S svojo odločnostjo in močnim stiskom roke, si mi dala vedeti, da trdno stojiš na svojih nogah.

Navdušila si me s stavkom, da enostavno želiš delati za naju. Z Vesno, sva te povabili v svoj tim, saj sva vedeli, da bo Pedosana s teboj še boljša.

Navdihuješ s svojim bogatim, strokovnim znanjem. Željna si novih in novih informacij, katere kar srkaš vase. Vse naučeno skrbno in s posebnim občutkom predajaš naprej našim mladim staršem. Imaš poseben občutek za delo z ljudmi, katerega se ne da naučiti. Enostavno takšna si!

Izžarevaš toplino, iskrenost in pozitivno energijo.

Vesela sem, da sva se spoznali, da lahko sodelujeva in da si tako predana delu, ki ga obe obužujeva."

"Ko se v Pedosani računalnik »odpre« in vse »uštima« ter pripravi vse stvari, ki jih »nucamo«, veš, da je v službi Sanja. :)

Punca na mestu, z vsemi idrijskimi izrazi, ki popestrijo našo ljubljanščino. 

Ampak da ne bo pomote, ni samo to, kar bi krasilo Sanjo, so še vsi pridevniki, ki  se začnejo z naj in končajo z boljša. Njene urice so prijetne, strokovne. 

Rada sem v njeni družbi in z veseljem rečem, da je super sodelavka. Sanja je ena in edina, kopije ni!"

Z otrokom na kolo

Kdaj lahko damo dojenčka v stolček na kolesu? Kateri stolček naj izberem? Je boljši tisti, kjer gleda dojenček/otrok naprej, nazaj ali prikolica?

Takšna in podobna vprašanja se porajajo, ko lepo vreme in počitnice kličejo h gibanju v naravi.

Najpomembneje pri izbiri stolčkov in razmišljanju o vožnji dojenčka s kolesom je, ALI DOJENČEK ŽE SEDI SAM! Če se vaš dojenček še ni usedel sam v pokončen sedeč položaj, nikakor še ni primeren čas za vožnjo s kolesom. Zaradi prisiljene drže (sedeč položaj) lahko zelo škodite njegovemu gibalnemu razvoju. Ne glede na trditve mnogih prodajalcev, kako je lahko dojenček v njih v razbremenjenih položajih, ne smemo prehitevati časa. Čas za vožnjo je takrat, ko je dojenčkov trup že toliko okrepljen, da je sposoben loviti ravnotežje, držati stabilizacijo trupa in med vožnjo kontrolirati svoje telo.

Preden se odločite za nakup primernega stolčka za na kolo, razmislite o tem, kaj bo za vas in vašega otroka bolj udobno. Kam lahko namestite stolček na vašem kolesu in kje bo za oba najbolj varno.

1. Ko se dojenček/otrok vozi spredaj in gleda vas

Prva možnost - sedež spredaj obrnjen v nasprotni smeri vožnje, je primerna za otroke težke največ 15 kg, kar ustreza starosti do treh ali štirih let. Ob takšnem načinu pritrditve sedeža velja upoštevati, da se močno poslabšajo vozne lastnosti kolesa, saj dodatna teža nad krmilom vpliva na okretnost. Hkrati tako nameščen sedež oziroma otrok ovira pogled kolesarja naprej.

2. Ko se dojenček/otrok vozi spredaj in gleda naprej

Druga možnost je namestitev v smer vožnje obrnjenega sedeža za krmilo oziroma med krmilo in sedež kolesarja. Tudi takšna možnost je primerna za otroke do 15 kg oziroma do starosti 3 ali 4 leta. Otroci v tem primeru gledajo naprej, kar jim praviloma bolj ugaja kot gledanje nazaj, mora pa zato kolesar poganjati pedale z bolj razširjenimi nogami, kar je na daljših poteh neudobno.

3. Ko se dojenček/otrok vozi zadaj za voznikom

Tretja možnost je namestitev sedeža zadaj, torej za sedež voznika. Takšna možnost je najprimernejša tudi za otroke, ki so malce težji (in starejši), torej do 25 kg. Otroci so v takšnem primeru bolje zaščiteni pred slabim vremenom, hkrati pa pri padcu voznik ne more pasti na otroka. Voznik ima tudi več prostora za gibanje, zadaj nameščen sedež pa na vozne lastnosti vpliva bistveno manj kot sedež spredaj.

Pri nakupu in odločanju pri izbiri pravega sedeža za vas in vašega otroka, upoštevajte starost in težo otroka. Preverite kvaliteto sedeža. Otroški sedež mora imeti čvrsto in kakovostno zasnovan sistem varnostnih pasov – najbolj varen je pet-točkovni sistem pripenjanja, ki mora biti izdelan tako, da ga otrok ne more sam odpeti. Mora imeti tudi možnost podaljševanja trakov. Sedalna površina naj bo strukturirana oziroma izdelana tako, da skupaj z varnostnim pasom prepreči, da bi otrok ob močnem zaviranju ali trku zdrsnil naprej. Sedalni del naj bo anatomsko oblikovan (medenica naj bo v nevtralnem položaju). Dober sedež mora imeti počivalnike za noge in varnostne zaponke, da preprečimo možnost, da bi noge zašle med kolesne špice. Noge naj počivajo tako, da so kolena pokrčena na 90 stopinj in stopala v celoti na počivalnikih. Sedež mora imeti tudi počivalnike za roke. Zelo priporočljivo je, da ima sedež možnost prilagajanja naklona naslonjalnega dela, da otroka lahko spustimo nižje - v pol ležeč položaj, v primeru, če bi otrok na kolesu zaspal.

4. Kaj pa kolesarska prikolica?

Posebne prikolice oziroma priklopniki za kolesa postajajo vse bolj priljubljeni tudi pri nas. Kot način prevoza otroku ponujajo številne prednosti pred otroškimi sedeži. 

Prikolice so varnejše; otrok sedi bližje tlom, prikolica pa je stabilna in se le težko prevrne – pogosto ostane na tleh tudi, če voznik s kolesom pade. Prikolica tudi precej manj vpliva na vozne lastnosti kolesa. 

Hkrati otroku ponuja več prostora – prikolice so lahko enojne ali dvojne za prevoz dveh otrok hkrati, ali pa enega otroka in še nekaj dodatne prtljage.

So pa prikolice nekaj dražje od otroških sedežev in zahtevajo tudi več prosora – tako na cesti kot pri shranjevanju v kolesarnicah ali garažah.

Od vas in vašega načina preživljanja prostega časa je odvisno, kaj boste izbrali. Vse opisano ima prednosti in slabosti. Naj bo pri izbiri na prvem mestu varnost in udobje!

Vedno naj ima otrok na glavi čelado!

Povzeto iz prispevka AMZS (1.1.2016)

 

Vedenjske razlike med sorojenci

Starši, z dvema ali več otroki, se kdaj sprašujete zakaj so si med seboj tako zelo različni? 

Saj so vendar iz istega »legla« J! Imate vzgojo enako? Pri enemu nekaj deluje, pri drugem ravno naprotno?

Tudi sama sem mama dveh otrok. Oba tako zelo podobna, a hkrati tako zelo različna. Očitno ni bilo naključje, da sem slučajno med prebiranjem strokovne literature naletela na raziskave strokovnjakov o razlikah v vedenju sorojencev. 

Nekaj je karakter otrok druga pa menda tudi zaporedje rojstev. Zanimive teorije! Vas zanima? Informacije sem črpala iz znanstvenega članka, avtorice Tjaša Stepišnik Perdih, univ. dipl. soc. ped.

Köning (1996) pravi, da naj bi se prvorojenci bolj trudili doseči cilje, da se vedejo nedvoumneje in premočrtneje ter si bolj prizadevajo za uspeh in uveljavitev kot pozneje rojeni otroci. Zaradi tega naj bi bili po storilnosti daleč na prvem mestu. 

Andolškova (1995) še dodaja, da so starši strožji do prvorojencev in od njih več pričakujejo, zaradi česar postanejo bolj perfekcionistični ter pogosto zrasejo z občutkom, da so drugi odvisni od njih in da ne smejo izneveriti zaupanja.

Starši jih tudi bolj nagrajujejo za odraslo, resno vedenje, zaradi česar naj bi bili bolj orientirani k odraslim in se v družbi z njimi ali starejšimi otroki od sebe počutijo udobneje (Andolšek, 1995; Köning, 1996;).

Tiste bolj negativne lastnosti prvorojencev, ki naj bi bile pri njih bolj izražene kot pri sorojencih, pa naj bi bile ljubosumnost, maščevalnost, anksioznost, nevrotičnost in večja boječnost. Slabše tudi prenesejo poraz in težje priznajo svoje napake kot pozneje rojeni otroci (Groocock, 1997; Epstein, 1997).

Pozneje rojeni otroci naj bi bili po drugi strani bolj odprti in dojemljivi za nove izkušnje, bolj drzni, uporniški in pustolovski, ker si upajo več tvegati. So tudi bolj neodvisni, samostojni in nekonvencionalni (Sulloway, 1996). 

Razlogi za to naj bi bili v temeljnem položaju drugega oz. pozneje rojenega otroka, ki se trudi vzpostavljati svojo samostojnost in enkratnost v družini, s tem daje drugačen od odgovornega prvorojenega otroka (Gostečnik, 1999; Köning,1996). Tako lahko delujejo na videz kot neodgovorni, trmasti in uporniški, a so hkrati izrazito spontani, živahni in ustvarjalni.

Stvari jemljejo manj resno kot prvorojenci, so bolj odprti, liberalni in veseli ter bolj sodelujoči, altruistični in empatični (Sprey, 1998; Sulloway, 1996).

So tudi bolj družabni (Beck Beck, Burnet in Vosper, 2006), lažje vzpostavljajo socialne stike in so socialno kompetentnejši, kar je skladno z ugotovitvami Andolškove (1995), da so drugorojenci bolj usmerjeni v zunanji svet, kjer se uveljavljajo v skupini vrstnikov prej, kot je to običajno za druge otroke iste starosti.

Se s strinjate s teorijami? Ste »našli« v tem svoje otroke? Mogoče sebe, vašega brata/sestro?

Ne pozabite, da je vsak vaš otrok individualen in da ga v nobenem pogledu ne smete primerjati z drugim. Je najboljši in edinstven tak kot je!

Vožnja s pomožnimi koleščki DA ali NE?!

Prijetne temperature zunaj kar kličejo k aktivnostim. 

Mlade družinice, željne aktivnega preživljanja prostega časa, nas sprašujejo tudi o uporabi pomožnih kolesc kot pomoč pri kolesarjenju njihovega malčka. Svetujemo jim z naslednjimi dejstvi, izbiro pa seveda prepuščamo njim.

Kolesarjenje je zelo pomembno za razvoj otrok. Gre za aktivnost, pri kateri sodelujeta obe polovici možganov. Ker gre za izmenično uporabo vsake noge posebej (drugače pač ne gre), govorimo o disociaciji gibanja spodnjih okončin in medenice. Pri kolesarjenju otroci pridobivajo na mišični moči, koordinaciji gibanja, ravnotežja in krepi se kardiovaskularni sistem.

Ker se je kolesarjenja potrebno naučiti, v Pedosani svetujemo staršem, naj svojim malčkom pred kolesarjenjem ponudijo poganjalčka. Velikost poganjalčka mora biti nujno prilagojena otroku. Višina sedalnega dela mora segati do višine, ko z obema stopaloma doseže tla s celotno površino. S poganjalčkom otrok osvaja pomembne gibalne veščine. Ob tem se počuti bolj varnega, saj nog ne potrebuje za poganjanje pedal. Uči se lovljenja ravnotežja in koordinacije gibanja.

Ob tem naj poudarimo, da je zelo pomembno, da se otrok poganja izmenično in ne z obema nogama hkrati. Pogosto se ob vožnji s poganjalci zgodi, da otrok dvigne obe nogi in se uči lovljenja ravnotežja, kot pri kolesarjenju. Cvijetićanin (2011) pravi, da je poganjalec poleg funkcije razvoja ravnotežja izumljen predvsem zaradi pravilnega oblikovanja otrokove hrbtenice.

Pri približno tretjem letu (povprečje) je otrok že sposoben kolesarjenja. V tem obdobju otrok začenja pridobivati na rotacijah telesa (proti-zasukih), kar je za kolesarjenje zelo pomembno. Kot prej na poganjalčku, je tudi tu zelo pomembno, da z obema stopaloma doseže do pedal. Ker je ta veščina zelo zahtevna in potrebuje da se vse »poklopi«, starši pogosto ponudijo otroku pomoč – pomožna koleščka.

V Pedosani uporabo le teh raje odsvetujemo. Namreč z uporabo pomožnih kolesc otrok ne pridobi drugega kot učenje vrtenja pedal. Izgubi pa občutek za ravnotežje in koordinacija gibanja se tako poslabša.  

Sploh pa uporabo pomožnih kolesc odsvetujemo tistim otrokom, ki se pred tem niso vozili s poganjalčkom, saj upoštevamo mnenje strokovnjaka (Cvijetičanin 2011), da ko otroka postavimo na kolo s pomožnima koleščkoma in še nima razvitega ravnotežja, se zaradi lovljenja le-tega pojavi krivljenje hrbtenice. Otrok se nagiba z ene na drugo stran in zvija hrbtenico, kar ima lahko trajne posledice. Seveda je to odvisno od časa, ki ga preživi otrok na kolesu.

Menimo in svetujemo: pomagajte otroku naučiti se voziti kolo tako, da ga držite za sedalo in nikoli za krmilo. Ob pogostih poskusih bo prišel čas, ko sploh ne bo vedel, da ste ga spustili in da se vozi brez vaše pomoči. Ob tem se bo zgodila nepopisna sreča, da mu je uspelo!