Biti mamica je res nekaj
najlepšega kar se ti lahko zgodi v življenju.
Jaz imam to srečo, da sem kar
dvakrat postala mamica svojima dvema sončkoma, Neži in Ažbetu.
Sreča, radost in
veselje je ob rojstvu svojih otrok nepopisno. Priznati pa moram, da sem se ob
rojstvu drugega otroka, sina Ažbeta, srečala s težko situacijo. Želela bi deliti izkušnjo z vami. Mogoče bom s tem pomagala kakšni mamici v podobni situaciji.
Z možem Boštjanom in
hčerko Nežo smo aktivno preživljali tri leta skupnega življenja. Bila je edina.
Vsa pozornost in ljubezen je bila namenjena samo njej. Ob rojstvu sina Ažbeta
pa se je naša družina povečala za enega člana več. Najina ljubezen se je
podvojila. Neža se je bratca veselila, vse dokler ni prišel domov, v naš dom.
Ko je ugotovila, da bo zdaj on ves čas z nami, da bo moja ljubezen usmerjena
tudi njemu in ne več samo njej, je odreagirala popolnoma nepričakovano. Začela
ga je zavračati. Večkrat je rekla, da bi rada, da bi bili mi trije spet sami,
tako kot prej. Ko je spal v košku, je hodila mimo njega, kot da ga ni. Niti pogledala
ga ni.
Moram priznati, da se ob vseh hormonskih spremembah in stresu v dani
situaciji nisem znašla. Zelo mi je bilo hudo. Veliko sem se igrala z njo,
ustvarjala, pela, se sprehajala in plesala, vse tako kot prej, le da je bil
polega naju še Ažbe. Čeprav ob neprespanih nočeh in dojenju večkrat nisem imela
moči in potrpljenja, sem se trudila po svojih najboljših močeh.
Mož mi je stal ob strani. Vso pozornost in
prosti čas je usmeril v Nežo. Videla sva, da trpi. Razumela sva jo, saj naju je
do prihoda Ažbeta imela samo zase. Premajhna je bila, da bi razumela, da se ne
bo zaradi tega nič spremenilo.
Pa kljub temu se je. Prebirala sem literaturo,
se pogovarjala s prijateljicami (mamicami) in jokala ob možu, a rešitve nisem
našla.
Ob rednem kontrolnem
pregledu pri pediatrinji sem iz obupa tudi njej potožila o reakciji Neže. Pediatrinja me je očitno dobro razumela o čem govorim in mi dala preprost
nasvet: »Bodi sama z njo«! Ko mi je
to rekla, sem si mislila, pa saj ti si nora, kako pa bo Ažbe brez mene? Saj me
on ravno toliko potrebuje kot ona.
Po pogovoru z možem in po tehtnem premisleku
sem sklenila, da poskusim. Vsak dan sem namenila vsaj trideset minut samo njej.
Ko je prišel Boštjan iz službe, sva šli sami na sprehod. Ne na igrala, ampak na
Grad ali Golovec. V naravo, da sva se pogovarjali, se smejali in bili SAMI. Ob
tem sem bila presrečna, saj sem videla, da Neža nepopisno uživa. Videti jo spet
srečno, je bilo zame olajšanje.
Vsak trenutek, ko sem le uspela, sem se
potrudila, da nekaj počneva sami. Vzporedno s tem sem jo vključevala v nego
sina Ažbeta. Skupaj sva ga previjali, kopali, hranili. Ob dojenju je nisem
umikala. Če ne drugam, sem si jo dala na nogo in jo z eno roko božala.
Neža je začela kazati
zanimanje za Ažbeta. Dala sem ji čas, da ga je sprejela.
Danes je najboljša
sestrica na svetu. Zgled, ki ga daje svojemu bratcu je nenadomestljiv. Njuna
ljubezen je neizmerna. Eden brez drugega ne moreta. Veselje ju je opazovati,
kako si kažeta ljubezen in naklonjenost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar