Vedenjske razlike med sorojenci

Starši, z dvema ali več otroki, se kdaj sprašujete zakaj so si med seboj tako zelo različni? 

Saj so vendar iz istega »legla« J! Imate vzgojo enako? Pri enemu nekaj deluje, pri drugem ravno naprotno?

Tudi sama sem mama dveh otrok. Oba tako zelo podobna, a hkrati tako zelo različna. Očitno ni bilo naključje, da sem slučajno med prebiranjem strokovne literature naletela na raziskave strokovnjakov o razlikah v vedenju sorojencev. 

Nekaj je karakter otrok druga pa menda tudi zaporedje rojstev. Zanimive teorije! Vas zanima? Informacije sem črpala iz znanstvenega članka, avtorice Tjaša Stepišnik Perdih, univ. dipl. soc. ped.

Köning (1996) pravi, da naj bi se prvorojenci bolj trudili doseči cilje, da se vedejo nedvoumneje in premočrtneje ter si bolj prizadevajo za uspeh in uveljavitev kot pozneje rojeni otroci. Zaradi tega naj bi bili po storilnosti daleč na prvem mestu. 

Andolškova (1995) še dodaja, da so starši strožji do prvorojencev in od njih več pričakujejo, zaradi česar postanejo bolj perfekcionistični ter pogosto zrasejo z občutkom, da so drugi odvisni od njih in da ne smejo izneveriti zaupanja.

Starši jih tudi bolj nagrajujejo za odraslo, resno vedenje, zaradi česar naj bi bili bolj orientirani k odraslim in se v družbi z njimi ali starejšimi otroki od sebe počutijo udobneje (Andolšek, 1995; Köning, 1996;).

Tiste bolj negativne lastnosti prvorojencev, ki naj bi bile pri njih bolj izražene kot pri sorojencih, pa naj bi bile ljubosumnost, maščevalnost, anksioznost, nevrotičnost in večja boječnost. Slabše tudi prenesejo poraz in težje priznajo svoje napake kot pozneje rojeni otroci (Groocock, 1997; Epstein, 1997).

Pozneje rojeni otroci naj bi bili po drugi strani bolj odprti in dojemljivi za nove izkušnje, bolj drzni, uporniški in pustolovski, ker si upajo več tvegati. So tudi bolj neodvisni, samostojni in nekonvencionalni (Sulloway, 1996). 

Razlogi za to naj bi bili v temeljnem položaju drugega oz. pozneje rojenega otroka, ki se trudi vzpostavljati svojo samostojnost in enkratnost v družini, s tem daje drugačen od odgovornega prvorojenega otroka (Gostečnik, 1999; Köning,1996). Tako lahko delujejo na videz kot neodgovorni, trmasti in uporniški, a so hkrati izrazito spontani, živahni in ustvarjalni.

Stvari jemljejo manj resno kot prvorojenci, so bolj odprti, liberalni in veseli ter bolj sodelujoči, altruistični in empatični (Sprey, 1998; Sulloway, 1996).

So tudi bolj družabni (Beck Beck, Burnet in Vosper, 2006), lažje vzpostavljajo socialne stike in so socialno kompetentnejši, kar je skladno z ugotovitvami Andolškove (1995), da so drugorojenci bolj usmerjeni v zunanji svet, kjer se uveljavljajo v skupini vrstnikov prej, kot je to običajno za druge otroke iste starosti.

Se s strinjate s teorijami? Ste »našli« v tem svoje otroke? Mogoče sebe, vašega brata/sestro?

Ne pozabite, da je vsak vaš otrok individualen in da ga v nobenem pogledu ne smete primerjati z drugim. Je najboljši in edinstven tak kot je!