Kdaj dojenčka prestaviti v športni del vozička?

Pred nami so topli meseci in vedno več bo sprehodov z vozičkom v naravi.

Mamice nas na naših uricah pogosto sprašujejo kdaj dati dojenčka v športni del vozička. Tožijo, da njihovi dojenčki nočejo več biti v košarah, želijo gledati ven, jim je vroče....

Razložimo jim, naj bo dojenček čim dlje v košari, naj ne hitijo s športnimi vozički, ker lahko v košari zagotovijo dojenčku najboljši možni položaj za počivanje. Lahko jim menjajo položaje in niso prisiljeni biti samo na hrbtu. 

Argument da, »naš športni del se pa lahko popolnoma iztegne in je enako kot košara«, ni na mestu. 

Vsak športni del vozička ima zaobljen del in nikakor ni nadomestek košare.

Najboljši moment za prehod iz košare v športni del vozička je takrat ko se dojenček sam usede ali se vsaj zadrži v bočnem sedu (naslon z rokami ob boku).

Takrat lahko sedi že pokonci. Naj bo tudi med vozičkanjem aktiven. Pri tem pa upoštevajte naslednja priporočila:

- Večina vozičkov ima preglobok sedalni del, zato naj dojenček sedi stran od naslonjala, drži naj se podpornega loka in nogi naj ima pokrčeni v kolenih. Z debelim svitkom, mu podprete medenico, saj mu s tem zmanjšate sedalni del in preprečujete zdrs nazaj in posledično slab položaj medenice.

- Med vožnjo naj gleda naprej in lovi ravnotežje. Naj bo aktiven.  Pripnite ga zgolj preko medenice in ne preko ramen.

- Tisti vozički, ki imajo premični del za naslon za noge, morajo biti spuščeni. Nog ne smejo imeti iztegnjenih.

- Ko se dojenček utrudi ali ko ne zmore več sedeti pokonci, ga premaknemo nazaj. S svitkom pod koleni mu pokrčimo noge in podpremo medenico, naslonjalni del pa spustimo v pol ležeč ali ležeč položaj.

Če dojenček preraste košaro, jih seveda prestavite v športni del že prej. Ob tem pa upoštevajte naslednja priporočila:

- Dojenček ne sme sedeti in biti podprt z blazinami, saj še ne sedi sam.

- Najvišji naklon naslonjala naj bo do 45 stopinj, med stegni in trupom pa naj bo kot 90 stopinj. Novejši športni deli vozičkov so že oblikovani tako, da to omogočajo. Ne glede na naklon ima dojenček tako medenico v nevtralnem položaju. Če vaš voziček nima takšnega športnega dela, mu z debelim svitkom podprite stegna, da dosežete omenjeni kot.

- Pripnite ga preko medenice in ne preko ramen, saj mu s tem omejujete premik naprej, ko bi to želel.

Voziček naj bo pripomoček za lažje premagovanje razdalij. Sprehajajte se z njimi takrat, ko vaš dojenček potrebuje počitek ali spanje.

Ni dobro, da je vaš dojenček veliko v vozičku. Mora se gibati in raziskovati svet okrog sebe! 

Ko bo vaš dojenček shodil, naj potiska voziček pred sabo in hodi!

Kapa da ali ne?!

Zunaj je že prijetno toplo, otroci pa še vedno s kapami na glavi.

Tokratno razmišljanje in mnenje bom usmerila na otroke, ki že hodijo, tekajo in niso pri miru.

Dnevi so daljši in prijetno topli. Vedno več gibanja je na prostem. Prav je tako!

Sprašujem se, če je zunaj 10 stopinj in več, zakaj imajo otroci kape na glavi?

Težave imam tudi v vrtcu, ker sinu ne dajem kape v garderobno omarico. Vzgojiteljicam nikakor ne morem dopovedati, da moj otrok ne potrebuje kape v tem obdobju.

Naslednjič, ko boste v dilemi kapa ja ali ne, se vprašajte, kako bi bilo vam, če bi se toliko gibali kot vaš otrok in imeli ob tem zapeto bundo do vratu, kapo na glavi in po možnosti še šal čez usta. 

Pregrevanje otroka je bolj nevarno, kot če ga zebe. Zato otroka oblačite v več tankih plasti, da se lahko slači kot »čebula« in ko se umiri, se obleče in si da kapo na glavo. Sploh če je prepoten.

Razmišljanje, da če otrok ne bo nosil kape, bo dobil vnetje ušes, je zelo napačno!

Iztok Fošnarič, dr. med. specialist otorinolaringolog, pojasnjuje, da kapa ali trak ne moreta preprečiti nastanka morebitnega vnetja srednjega ušesa. Veter pri nastanku vnetja srednjega ušesa ne igra nobene dokazane vloge.

Prav tako izpostavlja, da pokrivali ne bosta preprečili prehlada, zanj je namreč potrebna okužba ali stik z mikroorganizmi. Dejstvo je, da 80 odstotkov prehladov povzročajo virusi, ki se naselijo v sluznici žrela, nosa ali obnosnih votlinah. In takšnih je kar 200 različnih, ki se ''razživijo'' zgodaj jeseni in se množijo do pomladi. 

Odrasli prehlad prebolijo večinoma stoje, ob pitju čaja in uživanju veliko sadja in zelenjave, medtem ko otroci zaradi njega lahko obležijo tudi v postelji in imajo vročino.

Imunski sistem se dokončno oblikuje do sedmega leta starosti. Krepite ga otroku z zdravo prehrano, zadostno količino spanja in veliko gibanja na prostem. Starši, tudi od vas je odvisno ali bo vaš otrok občutljiv na vsak najmanjši dražljaj iz okolja. Zato ni odveč rek »Manj je več«! Opazujte svojega otroka in upoštevajte njegovo počutje.

Janja

Ne posedajte dojenčka dokler se ne usede sam!

Vse razvojne mejnike mora dojenček narediti sam, ob svojem času in ko je »zrel« za to. Sedenje je ena od zelo pomembnih razvojnih mejnikov. 

Ker dojenčkov razvoj poteka od glave navzdol (cefalokavdalna smer) in iz sredine navzven (proksimodistalna smer) je zelo pomembno, da počakamo na njegov čas premika. Saj lahko s prehitevanjem zelo škodujemo na razvoj hrbtenice, ker mišice niso še dovolj okrepljene, da bi ji dale stabilnost. S posedanjem škodimo tudi na položaj medenice in nasploh gibalnemu razvoj. 

Če dojenček poti do nekega položaja ne pozna, potem tudi nazaj ne zna. Zato padajo na hrbet, se ne znajo uloviti na roke ob strani in se ne znajo vrteti okrog svoje osi iz sedečega položaja. Ravno to je ključno za nevronske povezave!

Če dojenček še ne sedi sam, vi pa ga držite v naročju  v pokončnem položaju, slabo vpliva na razvoj hrbtenice. Velika razlika je ali je dojenček v tem položaju aktiven ali pasiven. Veliko spodbude za dober razvoj stabilizatorjev trupa lahko delate v sedečem položaju. 

Ena od vaj je, da vi sedite na stolu, dojenček je v vašem naročju in ima noge čez vaše noge. Če bi ga vi držali pokonci in mu podpirali trup, bi bil pasiven v tem položaju. Če ga samo usmerjate in ne podpirate trupa je v tem položaju aktiven, saj sam lovi ravnotežje. Z nežnim zibanjem nog mu dajte še težjo nalogo.

Bočni sed je najvišji položaj do koder dvignemo dojenčka iz tal. Ko dojenček osvoji bočni sed, ga spodbujajte k obratu na mestu. Naj menja položaj iz bočnega seda na vse 4 in nazaj v bočni sed ter tudi v aktivno sedenje. Z vrtenjem okrog svoje osi, se “zgodijo” zelo pomembne nevronske povezave.

Kadar držite dojenčka v naročju, mora biti hrbtenica ob tem razbremenjena. Lahko se naslonite s hrbtom na naslon, dojenček je naslonjen s hrbtom na vas in obe nogi mu podprete pod stegni, da dosežete pravi kot v medenici (stegna napram hrbtu). V naročje lahko namestite dojenčka tudi v bočni sed kot kaže slika.

Starši, bodite potrpežljivi in dovolite premike v razvoju v njegovem tempu. Ne pozabite, da mu s postavljanjem v položaje, ki zanj še niso primerni, zelo škodite.

Ekstenzijski vzorec

Dojenčka „zateguje nazaj“

Veliko staršev  se sprašuje, zakaj njihove dojenčke „zateguje nazaj“. Ugotavljajo, s čim so to pridobili oziroma iščejo vzrok tega.

V Pedosani jim razložimo, da če pediater ni ocenil drugih vzrokov, kot »le« povečan mišični tonus v določenem predelu telesa, lahko dojenčku vzorec izboljšamo z usmeritvami in vajami za preprečavanje ekstenzije.

Najpogostejši vzrok ekstenzijskega vzorca je v neznanju staršev. Potrebno je patološke vzorce zamenjati z novimi, zdravimi vzorci. Z naučenimi prijemi in vajami, ki so skrbno izbrani glede na stopnjo razvoja dojenčka, bodo naši obiskovalci slabe vzorce zamenjali z dobrimi.

Predstavila vam bom nekaj osnovnih prijemov, kako sproščati mišični tonus v predelu vratu in ramenskega obroča za dojenčke med rojstvom in tretjim mesecem starosti.

Osnova za preprečevanje krepitve napačnih mišic oziroma prevelika spodbuda samo določenim mišicam je :

-      Dvigovanje in odlaganje dojenčka preko boka in NE NA HRBET! Naj bodo spodbude iz vseh smeri (iz obeh bokov). Z rastjo dojenčkov se prijemi nadgrajujejo, upoštevajoč razvojne mejnike in zmožnosti napredovanja posameznega dojenčka.

-      Sproščanje tonusa na maminih stegnih. Z gladenjem rokic proti tlem sproščamo tonus v predelu ramenskega obroča. Z zibanjem noge na strani prsnega koša sproščamo tudi tonus v predelu vratu.

-      „Črka C“ na hrbtu. Dojenček leži na hrbtu. Dojenček naj bo poravnan (glava in medenica v isti liniji). Primemo ga za stegna in naredimo upogib medenice proti prsnemu košu. Pri tem se »nariše črka C« na hrbtni strani. Brada se premakne proti prsnici. Ta položaj za nekaj sekund zadržimo.

Za usklajen razvoj mišičnega tonusa je zelo pomembno, da dojenčka odlagate na tla, na oblazinjeno trdo podlago. Menjajte njegov položaj in ga ne odlagajte samo na hrbet. Začnite ga navajati na položaj na trebuhu in na pasenje kravic. Ob tem mu popravljajte roki pod prsni koš.

Dojenček mora biti na trebuščku

DOJENČEK MORA BITI NA TREBUŠČKU

Čim prej po rojstvu odlagajte dojenčke na trebuh. Manjši kot je dojenček, več nadzora ob tem potrebuje. Ker mu bo na začetku težko, vas bo hitro poklical »na pomoč« in »dvigni me« z jokom. 

Bodite odzivni, vendar poskušajte čas podaljševati tako, da se uležete poleg njega, da ga ogovarjate ali  animirate z igračko. Od začetka jim bo težko, ker je glava zelo težka in jo je brez pomoči rok težko držati dvignjeno. S priložnostmi se bo tega hitreje naučil.

Z menjavo položaja dojenčka, z obračanjem na trebuh in nazaj, se mišični tonus spredaj in zadaj telesa usklajuje. Pri položaju na trebuhu bodo začeli dvigovati glavo, jo obračati in se postopoma upirati na roke. Na tak način se bodo spoznavali  s svojim telesom in razumeli , da imajo roke, da se lahko na njih uprejo in kasneje dvignejo na vse štiri. Gibalni razvoj se zgodi na trebuhu!

Če se pri odlaganju na trebuh dojenček »zateguje« nazaj in vleče roke k sebi, je vaša naloga, da mu z gladenjem in popravljanjem rok pod prsni koš to preprečujete. Pogosto se zgodi, da imajo dojenčki zaradi napačnih spodbud zadnje mišice bolj okrepljene (ekstenzija) in jim lahko onemogoča pasenje kravic na rokah.

Lahko se igrate z njim tako, da se vi uležete na hrbet, dojenčka pa odložite na svoja prsa. Popravite mu roke pod njegov prsni koš. Ker boste vi spodaj, bo še z večjim veseljem dvigoval glavo in se upiral na roke.

Tudi med pestovanjem lahko spodbujate dvigovanje glave. Nosite ga obrnjenega s trebuhom proti tlem, v stiku z bokom in podporo pod prsnim košem, tako da sta obe njegovi roki čez vašo roko. Na ta način bo imel dojenček možnost obračati in dvigovati glavo. Z gladenjem roke naprej mu boste preprečevali zategovanje roke nazaj.

Ne čakajte do tretjega meseca ali celo več z odlaganjem na trebuh. Dokazano je, da tisti, ki niso dovolj pogosto pasli kravic, slabše  in manj časa  kobacajo, poleg tega pa imajo težave  s sredinsko črto telesa. To je imaginarna črta, ki poteka od glave do stopal  in ločuje telo na levo in desno polovico. Če ima otrok težavo s »prečkanjem« te črte, kar pomeni, da roke na primer brez težav sklene  na  sredini  telesa (kot pri ploskanju), težko pa z levo roko seže na desno stran telesa in obratno, se  kasneje  pogosto izkaže, da ima težave pri branju in pisanju.

Čeveljčki za prve korake

Dojenček je shodil. Staršem se hitro poraja vprašanje kakšne čeveljčke mu obuti za prve korake. 

Da bo odločitev pri nakupu lažja, posredujemo strokovno menje za dobro izbiro le teh.

Čeveljčki za prve korake
 As. mag. Janez Brecelj, dr. med., spec. ortopedije, Ortopedska klinika Ljubljana

 Za normalen razvoj stopala je pomembno, da je že prvo obuvalo pravilno. To pomeni, da pušča nožici polno svobodo gibanja in kar se da pristno ohranja dotik s podlago. Ravno občutek dotika s tlemi je pomemben za razvoj tako hoje kot pravilnega skladnega delovanja mišic, ki sodelujejo pri hoji.

 Obutev v prvem letu življenja
 V prvem letu življenja bomo zaščitili stopalo v prvi vrsti pred mrazom. Ko je toplo, naj bo otrok bos, sicer mu bomo pa obuli ene od številnih toplih nogavičk ali copatk, ki smo jih dobili za darilo ob otrokovem rojstvu. Do prvih korakov z obutvijo ne bo težav, saj le-te dojenček ne potrebuje. Za prve korake je idealna bosa noga na mehki podlagi. Kot prvo obutev pa priporočam nogavičke s stopalnim delom, ki preprečuje drsenje. Trenje podplata na obuvalu naj bi bilo čimbolj podobna trenju kože na podplatu. Če se odločimo za čeveljčke, priporočam mehke čevlje z enoplastnim mehkim usnjenim podplatom. Ti čevlji bodo izjemoma visoki, da segajo preko gležnjev iz preprostega razloga, da se otroku težje snamejo.

 Malček je shodil
 Ko bo otrok zakorakal v zunanji svet na trda tla, bo potreboval nekaj več zaščite za stopala. Nujno ga bomo utesnili v bolj okorne čevlje z debelejšim podplatom. Ves čas odraščanja moramo biti pozorni na dve stvari.

 Otroku noga presenetljivo hitro raste. Že ob rojstvu stopalo doseže 40% svoje končne dolžine in v prvem letu se poveča za 70%. Končno velikost pa doseže kmalu po 12 - 13 letu starosti, dosti prej kot ostali deli telesa. Bodimo torej pozorni da ima otrok dovolj veliko obutev, predvsem da ne utesnjuje sprednjega dela stopala po njegovi širini, saj so otroška stopala običajno relativno širša. Druga pomembna značilnost dobrega čevlja pa je, razen prostornosti tudi prožnost podplata, dobra upogljivost preko osnovnih členkov prstov in pa mehak zgornji del čevlja. Čevelj naj ne sega preko gležnjev, če to ne narekujejo vremenske razmere. Za vsa obdobja velja, da mora biti čevelj narejen iz zračnega materiala, tudi zimski čevelj.

 Omeniti moram coklje, ki jih pogosto vidimo na otroških nogah. To obuvalo res oponaša boso hojo, vendar predstavlja zaradi svoje okornosti in nestabilnosti veliko nevarnost za zvin ali celo zlom skočnih sklepov. Mlajši je otrok, bolj so zanj cokli neprimerni.

 Ortopedska obutev - da ali ne?
 Dolgo časa je veljajo prepričanje, da potrebuje stopalo za normalni razvoj in dosego optimalne oblike neko stalno zunanjo oporo. Skozi desetletja so otroci nosili trdo obutev, starši so neutrudno iskali čevlje s trdimi opetniki, z oporami za stopalne loke ali gleženj, kar so s skupnim imenom imenovali "ortopedski čevelj". Danes na osnovi obsežnih raziskav vemo, da takšna "ortopedska obutev" ni samo nepotrebna ampak celo škodljiva za normalen razvoj stopala.
 Največji odstotek deformacij stopala, ki mučijo odrasle in pogosto zahtevajo operativno zdravljenje, je posledica nepravilne obutve že v otroštvu. Če stopalo uklenemo v kalup v želji da ga oblikujemo po našem okusu, podobno kot dela kipar z glino, bomo zavirali razvoj stopalnih mišic in vezi, ki oblikujejo stopalne loke. Ob tem bomo z utesnjevanjem sklepov med nartnimi kostmi in stopalnicami ter prsti povzročili kronična vnetja teh sklepov, s tem bolečine in kasneje trajne deformacije. Vse to so razlogi zakaj je tako pomembno, da je obutev od prvih korakov naprej mehka in prostorna. Bolečina v nogah je pri otrocih najpogosteje posledica neprimerne pretesne in okorne obutve. Na srečo je športni copat, ki ga moda narekuje mladini, po današnjih merilih ortopedske stroke najbolj ustrezna obutev.

Če se vas dojenček oklepa...

... NI RAZVAJEN, AMPAK ŽELI OBJEM!

V Pedosani mamice zelo pogosto sprašujejo o stanju dojenčkov, ki se pojavi kar naenkrat, iznenada, čez noč. Njihov dojenček, ki je sicer zelo vesel in nasmejan, se začne ob vsakem odhodu mame (včasih samo na stranišče) neutolažljivo jokati. Kako pogosto slišimo nasvete njihovih bližnjih: „Kar pusti ga, se bo že navadil”.

Pogosto gre za obdobje ločitvene stiske. Zelo pomembno je, kako se na to obdobje odzovemo. Naša reakcija lahko trajno vpliva na otrokov čustveni razvoj.

Če se vas otrok oklepa, hoče s tem zmanjšati telesno vzburjenost in znižati raven stresnih kemičnih snovi. Poleg tega poskuša aktivirati prijetne kemične snovi v možganih, ki sprožajo prijetna občutja. Ničesar od tega ne zmore brez vas, saj ste njegovo varno »nevrokemično zatočišče«. Če se vas otrok oklepa, to ne pomeni, da je poreden ali da »išče pozornost«. Pomeni, da se počuti ogroženega in potrebuje vašo podporo.

Raziskave kažejo, da ob koncu prvega leta starosti, otroci mam, ki so takoj poskrbele za svoje jokajoče dojenčke, jokajo veliko manj kot otroci, ki so jih mame pustile jokati. Čeprav nekateri ljudje mislijo, da se nas majhni otroci oklepajo, ker so deležni preveč ljubkovanja ali ljubezni in so zaradi pozornosti preveč »razvajeni«, ni dokazov, da je krčevito oklepanje posledica pretirane starševske naklonjenosti ali pozornosti.

Dolgotrajno oklepanje je veliko verjetnejše, če se roditelj ni primerno odzval na otrokovo potrebo po odvisnosti. Morda so starši otroka silili, naj bo bolj samostojen (in so ga dobesedno odrivali od sebe, ko se jih je hotel okleniti), še vedno pa je na stopnji razvoja, na kateri je genetsko programiran za to, da je odvisen.

Če se na otroka, ki je v fazi oklepanja, odzivate sočutno in potrpežljivo, je to dragocena naložba v njegovo sposobnost za neodvisnost pozneje v življenju. Če ga boste vsakič, ko se vas bo začel oklepati, vzeli v naročje in ga objeli, se bo začel počutiti zelo varnega v svetu. Ko se bo razvijal, se bo začel ozirati tudi stran od vas in bo čedalje več časa namenjal raziskovanju sveta. Dobro se bo počutil, ko bo vse več časa preživel stran od vas, s prijatelji, saj bo vedel, da mu boste vedno na voljo, kot varno zatočišče, kamor se bo lahko vedno vrnil na čustveno »polnjenje« baterij, preden se bo spet podal v svet.

Povzeto po knjigi Margot Sunderland