Sonce in
prijetne temperature kar vabijo ven. Ko se z otrokoma peš vračamo iz šole in
vrtca, gremo mimo večjih igral. Ob
igralih so z njimi starši ali babice, sedijo na klopcah in jih opazujejo.
Kot
vsako leto ob tem času, se mi poraja naslednje vprašanje: “Zakaj so igrala polna otrok, na gradu ali Golovcu,
kamor grem večkrat s svojimi otroci, pa redko koga srečam?”
Poskušam se postaviti v kožo obremenjenih
staršev in jih razumeti, zakaj svoje otroke vsak dan odpeljejo na bližnje
otroško igrišče. Razumem, da jim je v danem trenutku to najlažje.
Mnogi se ne
boste strinjali z mano, pa vendar si upam trditi, da vaš otrok po osmih urah vrtca
potrebuje mir, biti sam z vami in svojim sorojencem in ne noreti po igrišču. S
sprehodom na bližnji hrib se bo umiril, raziskoval stvari ob poti, se z vami
pogovarjal ali bil v tišini ter v svojem svetu.
Naj hodijo v svojem tempu, naj
prijemajo vejice, rožice, kamenje in naj hodijo po koreninah. Tudi če ne
pridete do vrha.
Z raziskovanjem okolja otrok izzove nove in
nove dražljaje in si s tem pridobiva različne izkušnje. Na podlagi izkušenj
subjektivno obdela občutke in zaznave. Izkušnja torej predstavlja že enkrat
doživete in utrjene občutke. Da pa bo otrok pridobil čim več izkušenj, je potrebno
ustvariti tako okolje, ki bo izzvalo kognitivno, afektivno, emocionalno,
motorično in pa tudi socialno učenje (Kremžar in Petelin, 2001).
Manjši kot je otrok bolje je zanj, če hodi po
neravnem terenu. Zaradi izkušenj bo njegov korak bolj suveren. Zaradi
premagovanja ovir in razdalje, bodo pridobili na fizični kondiciji in s tem
okrepili svoje zdravje.
Poskrbite zase in za svojega otroka tako, da
za začetek vsaj 1x na teden raje zavijete na bližnji hrib namesto na igrala.
Janja
Ni komentarjev:
Objavite komentar