NE POSEDAJTE DOJENČKA NA RITKO PREDEN SE NE USEDE SAM!

Danes bom odgovorila na zelo pogosto zastavljeno vprašanje in sicer: Ali je posedanje dojenčka res tako zelo napačno in škodljivo?

Dojenček mora vse razvojne mejnike doseči sam, saj lahko s prehitevanjem samostojnega razvoja škodite njegovemu gibalnemu in telesnemu razvoju. S posedanjem dojenčka na ritko mu odvzamete izkušnjo, kako bi sam prišel do tega položaja, predvsem pa kako bi šel iz njega ven. Če dojenček dolgo sedi in je ob tem pasiven, lahko to zaradi vpliva gravitacije in slabe telesne sheme slabo vpliva na položaj njegove medenice in razvoj hrbtenice, ker mišice še niso dovolj okrepljene, da bi ji dale stabilnost.

Ker se dojenčki med seboj razlikujejo, njihov gibalni razvoj pa je individualen, se ne bom opredeljevala od katerega meseca mu lahko dajete oz. kažete vzorce sedenja. Za nas je dober pokazatelj, da je dojenček „zrel” za aktivno sedenje takrat, ko se po trebuhu že vrti okoli svoje osi, pase kravice na iztegnjenih rokah in se v bočnem sedu zadrži sam.

Lahko ga posedete na ritko in mu pokažete, kako se sedi (s tem nakažete vzorec gibanja), ampak ga v tem položaju ne zadržujte predolgo in mu raje pokažite pot ven iz njega. Postavite se za njega in ga primite preko bokov ter trupa. Obrnite ga vstran, da bi se z obema rokama naslonil na podlago ob boku (v bočni sed). Ob prvih poskusih tega gibanja pazite, da ne bi padel, saj se prestreznostna reakcija še razvija. Iz bočnega seda ga vzpodbujajte k samostojnemu usedanju. Premikajte ga v bočni sed v obe strani.

Zaradi posedanja in neaktivnosti v tem položaju lahko dojenček izpusti najbolj pomembno razvojno fazo – kobacanje. S posedanjem škodimo gibalnemu razvoju nasploh, saj če dojenček ne pozna poti do nekega položaja, potem tudi nazaj ne zna. Zato padajo na hrbet, se ne znajo uloviti na roke in vrteti okoli svoje osi. Ravno to pa je ključno za razvoj nevronskih povezav, za gibljivost v medenici in je pogoj za cel nadaljni razvoj.

Na razvoj hrbtenice in drže same lahko slabo vplivate tudi s tem, če dojenčka posedete v vaše naročje in je v tem položaju pasiven. Še slabše, če ga posedite na kavč ali posteljo in ga ob tem podložite z blazinami. Če pa omogočite dojenčku aktivno sedenje, lahko sedi v vašem naročju za kratek čas.

Ne prehitevajte dojenčkovega razvoja in ga ne postavljajte v položaje ter ga ne zadržujte v njih, če še ni sam „zrel” za to. Dajte mu čas, da lahko razvije svoje telo do te mere, da bo razvojni mejnik dosegel sam.

Vse spodbude in vaje za dober gibalni razvoj dojenčka smo zajeli v našem online programu Pedosanček, ki je že na voljo na https://vadbe1.lpages.co/pedosana-page/

DOJENČKA OBLEČENEGA V BUNDO, NIKOLI NE POLAGAJ V LUPINICO!

Zimski meseci so tu. Z njimi pa seveda bunde, kombinezoni, kape in rokavice. V tokratnem pedosaninem nasvetu želimo starše opozoriti na izredno nevarno početje, ki ga še vedno vse preveč pogosto videvamo.

Ste tudi vi med tistimi starši, ki dojenčka/otroka vedno pripnete v lupinico / avto sedež oblečenega v bundo, z namenom, da ga ne bi zeblo? NIKAR NE POČNITE TEGA. Takšno početje je izredno nevarno, kadar pride do trka. Tako oblečen otrok bo dobesedno poletel iz sedeža, kot da sploh ne bi bil privezan. Nevarnosti takšnega početja so bile že večkrat prikazane s simulacijo prometnih nesreč. Če otrok že ne bi poletel iz sedeža, pa se lahko močno poškoduje v predelu trebuha, saj bi ga pas v primeru prometne nesreče zategnil z ogromno močjo. Zato res dobro premislite, preden to storite.

Našim mamicam na uricah vedno svetujemo naslednje:

-     Vedno preden se odpraviš z otrokom v avto, le-tega ogrej (zadostuje že nekaj minut).

-   V kolikor ti zgornjega ne uspe narediti, to še vedno ni izgovor, da ga pripneš oblečenega v bundi.

-     Priveži ga v lupinico/ otroški sedež brez bunde, pokrij ga z odejo ali z bundo, ki jo imaš tako li tako že pri roki.

-       Kape v avtu NE rabi.

-   Ko se bo avto segrel, lahko otroka enostavno samo odkriješ in poskrbiš, da se v avtu ne pregreva.

-   Ne pozabi, avto se hitro segreje. Prestaviti pregretega otroka iz toplega avta v voziček na občutno nižje temperature pa je bistveno slabše.

Enako kot za otroke pa seveda velja tudi za nas odrasle. Velikokrat je zgolj lenoba tista, da sedemo oblečeni za volan. Pa je res vredno? Ne pozabimo, zimske bunde so precej debele, kar pasu onemogoča, da bi se dovolj zatisnil. Tudi, če imaš občutek, da pas kljub bundi dovolj tesni, si zapomni da NE! Zato še enkrat opozarjamo, preden se usedeš v avto, glej, da svojo bundo položiš nekam drugam!

Da bi bilo vašemu dojenčku v lupinici udobno, posledično pa tudi vam pot manj stresna, vam svetujemo tudi naslednje:

Lupinica je najbolj varen pripomoček za prevoz dojenčka v avtu. Ni pa primerna  kot nadomestek košare, za sprehajanje dojenčka v njej. Dojenček lupinico preraste takrat, ko njegova teža preseže težo, določeno kot zgornjo varnostno mejo v navodilih za uporabo, ali ko njegova glava že sega preko zgornjega dela lupinice. Šele takrat je čas za menjavo lupinice z avto sedežem.

1. Položaj dojenčka

Za novorojenčka in majhnega dojenčka je lupinica ponavadi pregloboka in preširoka. Zato je še tako dobro lupinico potrebno malo optimizirati s podpornimi svitki (npr. s tetra pleničkami) in jo na tak način prilagoditi velikosti dojenčka. Hrbtni del mora biti brez blazinic. Vse kar je na hrbtni strani, odstranite, saj morate dojenčku omogočiti ravno podlago od medenice do glave (pri približno 1 mesecu). Če je lupinica pregloboka, podložite spodnji, sedalni del, da bo bolj plitva. Dojenčka tudi v lupinico vedno odložite preko boka, in ga šele nato poravnajte preko medenice na hrbet. Položite podporni svitek (dve tetra plenički zvijte v svitek) pod dojenčkova kolena in pred zapenjalni del. V kolikor opazite, da je lupinica še vedno preširoka, založite dojenčka tudi ob strani, pri medenici. Varnostni pasovi morajo biti prilagojeni dojenčkovi višini in morajo segati od ram navzdol. Ko jih zategujete, mora biti med zateznim pasom in dojenčkovo ramo še vedno za en prst prostora. Če imate v lupinici tudi blazinico, ki gre okrog dojenčkove glave, vam priporočamo, da jo odstranite. V poletnih mesecih je to še toliko bolj pomembno, saj se dojenček ohlaja tudi preko glave in s tem regulira telesno temperaturo. Če mu glavica pade na stran, ko zaspi, pa jo zopet podprite samo s tetra pleničko. Ob strani. Nikoli preko glave. Dojenček naj bo v njej največ 1,5 ure. Priporočamo vam, da dojenčka po tem času vzamete iz lupinice, ne glede na to ali spi in ga odložite na ravno podlago za vsaj 15 min. Šele po tem nadaljujete z vožnjo naprej.

2. Koliko naj bo dojenček oblečen v lupinici?

Naj še enkrat povzamemo. Pedosana priporoča, da dojenčka oblečete v največ dve plasti (tanki) in ga raje pokrijete z debelejšo odejo. Namreč, ko bo dojenčku v lupinici postalo vroče, ga boste lahko odkrili. Ni dovolj, da samo odpnete zimsko vrečo ali bundico. Ko se bo avto segrel, boste dojenčka lahko odkrili in ko ga boste vzeli ven iz avta, spet pokrili. Med vožnjo mu snemite kapo.

Dojenček bo varno pripet takrat, ko ne bo preveč oblečen in bo imel varnostne pasove čvrsto ob telesu ter mu bodo segali iz vrha ramen navzdol preko telesa.

PASENJE KRAVIC – zelo pomembna razvojna faza

Pogost pojav v zgodnjem gibalnem razvoju (od rojstva do treh mesecev) je mišično neskladje ali Ekstenzijski vzorec. Starši pogosto opažajo, da dojenček, ko leži na boku ter ko ga odložijo na trebuh, izteguje glavo nazaj, ne odloži rok na podlago in jih vleče nazaj. Najpogostejši vzrok za to je neustrezno rokovanje in pogosto ležanje dojenčka na hrbtu.

Vse tovrstne »težave« lahko omilite, če z dojenčkom ustrezno rokujete, mu v položaju na boku popravljate zgornjo roko naprej ter ga večkrat na dan, za kratek čas, odložite na trebušček. Z odlaganjem na trebušček začnite takoj, ko bo dojenček več buden in ne čakajte do tretjega meseca. Dojenčka položite na trebušček in ga opazujte, kako bo - nekoliko zaradi refleksa in nekoliko zaradi radovednosti - glavo obrnil na stran, jo sčasoma dvignil, se kasneje tudi uprl na roke in dvignil celotni zgornji del trupa ter ga tako okrepil. Prav zaradi upiranja na roke in odrivanja od njih, bo krepil mišice trupa in s tem usklajeval mišični tonus spredaj in zadaj. Zaradi krepitve mišic obeh nasprotnih strani telesa ne bo imel težav s kobacanjem, pri katerem naj bi se simultano premikali leva roka in desna noga oziroma obratno.

O dobrem pasenju kravic NE govorimo takrat, ko dojenček vleče glavo nazaj in rok nima na podlagi, ampak takrat ko se upre na podlahti in komolce, dviga zgornji del telesa od podlage ter glavo dviguje naprej in navzgor.

Sprva dojenčki niso radi v tem položaju, saj si z rokami ne znajo pomagati in se na njih upreti. Težko jim je držati svojo težko glavo gor. Z večkratnimi poskusi se hitro naučijo, kako postaviti roki, da jim bo lažje. Dobro je, da dojenčku ob prvih poskusih pomagate popravljati roki tako, da se nasloni na komolca, ki naj bosta v višini prsnega koša. Ne postavljajte se pred njega, ampak ob njega. Še bolje pa, da se premikate z njim in ga kličete ali pojete iz enega in iz drugega boka. Ob tem se bo učil premikati glavo vstran. Dojenček vam bo sam pokazal, kdaj bo imel dovolj. Sprva ga ne puščajte predolgo v tem položaju, sploh če se še ne zna sam premakniti. Raje ga za nekaj časa spet obrnite na hrbet. Kasneje ponovita obrat na trebuh.

Kaj če dojenček začne jokati takoj, ko ga obrnete na trebuh?

·     Navajajte ga na trebušni položaj tako, da se vi namestite v pol sedeč (skoraj ležeč) položaj in si odložite dojenčka na vaše prsi. Ob tem mu popravite roki, da bo tudi tu imel priložnost se upreti na njih. Komolce in podlahti naj ima na vašem prsnem košu. Popravite mu tudi nogi. Spodvijte mu jih pod medenico (hrbet je ob tem izbočen).

·   Ustvarite mu blago klančino in ga odložite na njo z glavo navzgor. Rahel naklon mu bo zaradi prenosa težišča olajšal dvig glave.

·   Prav tako ga lahko sede na tleh z iztegnjenimi nogami položite prek svojih stegen, pri čemer naj bo eno višje (da mu privzdignete sprednji del trupa), rokice pa naj ima oprte na tla, ki ste mu jih približali (škatla, zložena brisača,...).

·   Podložite mu prsni koš z manjšo blazino. Roki naj ima ob tem na podlagi (komolci in podlahti v višini prsnega koša).

Kakšne so lahko posledice, če dojenček ne pase kravic?

Če dojenček ne krepi trupa s pasenjem kravic in odrivanjem z rokami od podlage, lahko to slabo vpliva na telesno shemo trupa, kar se kasneje pokaže kot slabše kobacanje, sedenje in hoja. Poleg tega pa imajo težave s sredinsko črto telesa. To je imaginarna črta, ki poteka od glave do stopal in ločuje telo na levo in desno polovico. Če ima otrok težavo s »prečkanjem« te črte, kar pomeni, da roke na primer brez težav sklene na sredini telesa (kot pri ploskanju), težko pa z levo roko seže na desno stran telesa in obratno, se kasneje pogosto izkaže, da ima težave pri branju in pisanju.

Ko se bo dojenček znal sam obrniti na trebuh, bo za raziskovanje svojega telesa vedno izbral ta položaj. Prav na trebuhu se bo naredil razvojni premik.

Jana Morelj: Kravice so zakon! Otroka res zelo enostavno na pravilen način postavimo v ta položaj.  Prav z veseljem gledam Mio kako vztraja, se krepi in z zanimanjem opazuje okolico. Po parih ponovitvah opažam, da se že zna sama obrniti na bok.

Dojenček naj bo čim več na tleh

Dojenček se rodi popolnoma nemočen in odvisen od tistega, ki zanj skrbi. Razvoj se bo intenzivno odvijal iz dneva v dan. Kako se dojenček razvija, je odvisno od potenciala, ki ga je dobil od staršev, okolja, v katerem odrašča in dobrih / zdravih usmeritev.

Prve dni življenja bo dojenček večino časa prespal. Po dveh tednih življenja pa bo vsak dan več buden, željan raziskovanja samega sebe in okolja, v katerem bo živel.

Za gibalni razvoj dojenčka je, poleg ustreznega rokovanja z njim, zelo pomembno, da je veliko na tleh, na čisti, trdi, oblazinjeni in nedrseči podlagi. Ob tem bo imel priložnost raziskovati svoje telo. S poskusi in ponavljanjem, kako doseči gibalni premik, bo zgradil dobre temelje za graditev svoje telesne sheme in krepitev samozavesti - da zmore sam.

Dojenček potrebuje v povprečju 4000 ponovitev, da mu uspe samemu narediti premik. Če za to nima priložnosti in je omejen s pripomočki, kot je na primer počivalnik, nima možnosti se učiti in poskušati. Omejevanje z različnimi pripomočki zelo slabo vpliva na dojenčkov gibalni razvoj. V njih dojenček ne more menjati položajev in je v prisiljeni drži, kar pogosto vpliva na neskladje mišičnega tonusa. V prvih mesecih življenja dojenčki zelo pogosto pridobijo neskladje mišičnega tonusa ali Ekstenzijski vzorec. Vzroki tega so v neustreznem rokovanju z dojenčkom, prepogosta uporaba počivalnikov in lupinice ter stalno odlaganje na hrbet.

Hrbtni položaj je najmanj spodbuden za gibalni razvoj. Dojenčka odlagajte na tla, v različne položaje. Dokler se ne bo zmogel sam obrniti, ga vi obračajte v različne položaje (na bok, na trebuh in nazaj).

Jana Morelj: ˝Dokler te ne razveseli otroček in se ne poglobiš v njegov razvoj, te okolica zasipa s kupom "modrosti" predvsem pa s povečini preživetimi nasveti. Največkrat slišana je bila tista, da dojenčki na začetku itak samo spijo, jejo in kakajo. Seveda vse to počnejo, ampak zelo hitro se začnejo tudi zavedati okolice, jo opazujejo in sledijo našim prijemom ter gibom. Njihov razvoj je odvisen predvsem od staršev, zato je prav, da se potrudimo in poskrbimo, da bo ta pravilen.˝

Zakaj je ustrezno rokovanje dojenčka pomembno in kako so starši ob tem prepuščeni samim sebi

Staršem se rodi dojenček, največja sreča v njihovem življenju. Dojenček prve dni ali celo tedne življenja večino časa prespi. Kot nalašč, da si mamica lahko opomore po porodu. Vsi skupaj se navajajo na nov ritem, novo obdobje in eden na drugega. Ob tem starši doživljajo različne občutke, od nepopisne sreče, zadovoljstva, pričakovanja, do skrbi, strahov in dvomov, ali bodo zmogli biti dobri starši.

Če mamica rodi zdravega in polno donošenega dojenčka, je po prvih nekaj dneh obravnave v bolnici prepuščena sama sebi. Razen nege zase in za dojenčka, ne dobi zadostne podpore s področja rokovanja z dojenčkom.

Vedno bolj pa se starši zavedajo, kako je za nadaljnji gibalni razvoj pomembno tudi ustrezno rokovanje z dojenčkom - čim prej po rojstvu. Zato na tem področju pogrešajo več poudarka - že v materinski šoli in tudi kasneje, ko že imajo dojenčka v svojem naročju. Večina mamic potoži, da je tovrstna podpora, kljub nekajkratnem obisku patronažne sestre na domu, absolutno premalo za dobro učenje in vodenje dojenčka v zdrav gibalni razvoj.

Nemalokrat pa tudi slišimo, kako starši zamahnejo z roko in rečejo:« Pa kaj, saj je še vsak shodil«. Res je, zdrav dojenček bo shodil. Na kakšen način se bo do tega pomembnega gibalnega mejnika razvijal, pa je zelo odvisno od okolja, kjer bo odraščal. Od časa, ki mu ga bodo starši namenili, in od ustreznih usmeritev bo odvisno, ali se bo razvijal v gibalno spretnega in srečnega otroka. Ravno zaradi napačnih gibalnih vzorcev in neustrezne gradnje telesne sheme so posledice lahko vidne / občutne za celo življenje. 

 

S pravilnim rokovanjem preventivno vplivamo na nadzor drže in na razvoj gibalnih vzorcev. Bolečine v križu in nepravilen razvoj človekove hrbtenice lahko izhajata prav iz obdobja dojenčka! Vsemu temu bi se z ustrezno obravnavo dojenčka in s pravilnim ravnanjem z otrokom lahko izognili oziroma tovrstne posledice vsaj omilili. Zato je danes o pravilnem ravnanju z dojenčkom več govora, kajti bolje preprečiti kot zdraviti.

Pravilno rokovanje dojenčka pomeni, da ga premikamo po prostoru z ustrezno podporo glave in medenice ter ga dvigujemo ter odlagamo vedno preko boka. Z upoštevanjem, da se dojenček razvija od glave navzdol in od sredine navzven, rokovanje z njim nadgrajujemo, v skladu z njegovo stopnjo razvoja. Neustrezno rokovanje z njim lahko privede do napačnih gibalnih vzorcev. Najpogostejša nepravilnost v razvoju v prvih treh mesecih je Ekstenzijski vzorec, ki je največkrat posledica poseganja z roko pod dojenčkov hrbet; odlaganja na hrbet in dvigovanja s hrbta. »Zategovanje« glave nazaj je velika ovira za dojenčka v nadaljnjem gibalnem razvoju. Z ustreznim rokovanjem dojenčka do nepravilnosti ne pride in razvoj lahko teče v skladu s potencialom, ki ga je prinesel s sabo na svet.

Najboljša spodbuda za dojenčkov zdrav gibalni razvoj je, da z njim ustrezno rokujete, ga pogosto odlagate na trda, oblazinjena in nedrseča tla. Menjajte mu položaje. Ne odlagajte ga v pripomočke, kot je počivalnik. Z ustreznim rokovanjem mu boste dajali zdrave vzorce gibanja za takrat, ko bo že zmogel sam. S tem, ko bo imel priložnost spoznavati samega sebe na tleh in imel čas za neštete ponovitve, mu bo enkrat uspelo. In to bo najboljša naložba za uspešno doseganje vseh nadaljnjih razvojnih mejnikov.

Jana Morelj: »Med priprave na starševstvo spada tudi pravilno rokovanje z dojenčkom. Če si prvič mamica, stopaš na povsem neznan teren. Eno je teorija, drugo praksa. Pred tabo je drobceno in nebogljeno bitjece, v tvoji glavi pa kup dvomov in vprašanj. Joj, kako naj ga primem? Kaj pa če bom naredila kaj narobe!? A ga to boli?? Prijemi so posledično zelo previdni, negotovi in nemalokrat žal tudi nepravilni.

Hendling je omenjen in prikazan v šoli za starše ter s strani ostalega zdravstvenega osebja. Žal pa vse skupaj poteka prehitro in v le par ponovitvah, predvsem pa lutka ni živ dojenček. V tem primeru res drži, da vaja dela mojstra, zato je pravilno rokovanje treba čimvečkrat ponoviti, da postane nekaj samoumevnega in vsakdanjega.

Priznam, še vedno se kdaj spozabim, ampak je pravilih prijemov vse več, ker jih v Pedosani z mojo Mio pridno ponavljam in nadgrajujem, predvsem pa se vse bolj zavedam kako pomembni so za pravilen razvoj dojenčka.«

GIBALNI RAZVOJ OTROKA DO 3 LETA – IZJEMNEGA POMENA

Potreba po gibanju in igri je temeljna otrokova potreba. Ob gibanju se otrok uči, sprosti, sooča z izzivi in se preizkuša.

Časi se spreminjajo in proste igre v naravi je čedalje manj. Kje so tisti časi, ko smo se z vrstniki podili okrog, se skrivali, se igrali »ravbarje in žandarje«, plezali po drevesih,... Žal naši otroci skorajda nimajo te možnosti. Zato moramo starši poskrbeti za ciljno usmerjene gibalne spodbude glede na starost otroka.

Večina otrok uživa v gibanju, in se z veseljem vključuje v spontane in vodene športne dejavnosti, če jim le-to omogočimo oziroma jih pri tem vzpodbujamo. Zavedamo se, da današnji tempo življenja omejuje športno udejstvovanje staršev skupaj z otroki. Po službi ostane premalo časa za aktivno preživljanje prostega časa. Pa kljub vsemu se vse da, če se le organiziramo. Vaš čas, ki ga boste namenili otroku za ciljno usmerjeno telovadbo, bo vplival na njegov gibalni razvoj za celo življenje. Pri otroku, ki se bo redno in dovolj gibal, bo to pozitivno vplivalo na razvoj motoričnih sposobnosti (hoja, tek, skakanje, poskakovanje, preskakovanje, plezanje, metanje) ter na razvoj finomotoričnih sposobnosti, ki jih otrok potrebuje za pisanje in risanje. Če bo otrok obvladal svoje telo, če bo s podobo svojega telesa zadovoljen, bo to pozitivno vplivalo na njegovo samostojnost, samozavest in tudi na njegovo samopodobo. Otrok, ki bo precej gibalno dejaven, se bo prek tega tudi naučil, da so za doseganje uspeha potrebni odločnost, disciplina in odrekanje. Telesna oziroma gibalna dejavnost pozitivno vpliva tudi na razvoj kognitivnih sposobnosti. Kot so pokazale raziskave, si otroci, ki so gibalno zelo dejavni, prej in lažje zapomnijo novo snov, lažje sledijo pouku v šoli in imajo boljšo sposobnost koncentracije.

Dejstva, ki potrjujejo kako starši dobro vplivate na gibalni razvoj svojih otrok:

-      Otroci športno aktivnih mater so 2-krat bolj aktivni od tistih otrok, ki imajo športno neaktivne matere. Vpliv očetov pa je na otroke še večji. Otroci aktivnih očetov so 3,5-krat bolj aktivni od otrok, ki imajo športno neaktivne očete. Otroci, ki imajo oba starša aktivna, so daleč najbolj aktivni (tudi do 6-krat bolj od otrok s športno neaktivnimi starši).

-      Ukvarjanje s športom prinaša v družino veliko pozitivnih učinkov. Otroci pridobijo naslednje

sposobnosti: vztrajnost, discipliniranost, natančnost, samozaupanje, strpnost, potrpeţljivost,

-     Starši imate zelo velik vpliv na gibalni razvoj otroka. Za predšolskega otroka je pomembna dejavnost skupaj s starši.

-    Otrok se ob starših počuti varnega, z veseljem sodeluje, uspešno izvaja tudi naloge, ki jih

brez pomoči ne bi mogel.

-     Otrok tekmuje sam s sabo, ponosen je na svoje razvijajoče se sposobnosti in gibalno znanje.

-     Postopoma postaja bolj spreten, močan hiter, vzdržljiv, vedno več gibalnih nalog opravi

samostojno (starši pa mu po potrebi pomagate).

-    Otrok se postopoma nauči zaznati svoj napredek in ga doživi kot uspeh ne glede na dosežke vrstnikov.

-   Otroci lahko izvajajo gibanja, ki so zahtevnejša in potrebujejo večjo varnost.

-   Mnoge dejavnosti lahko starši izvajajo skupaj z otrokom, kar pomeni tudi za starše aktivno sprostitev.

-    Starši med dejavnostjo vzpostavijo z otrokom pristen kontakt.

-    Čas, ki ga starši preživijo skupaj z otrokom je prijetno, veselo doživetje, poglablja se čustvena povezanost med njima

-    Starši začnejo zavestno spremljati gibalni razvoj svojega otroka

-  V družinah, kjer so vsi člani športno dejavni, so pri otrocih bolj opazne sposobnosti, kot so vztrajnost, discipliniranost, natančnost zaupanje v samega sebe, strpnost, potrpežljivost, zdrava tekmovalnost ter spoznanje, da se je potrebno potruditi, če hočemo doseči cilj.

Zavedamo se, da je težko uskaladiti s hitrim tempom življenja, službo in drugimi obveznostmi in se ob tem posvetiti še kvalitetnemu preživljanju časa z vašimi otroci. Pa kljub vsemu vas poskušamo nagovoriti k temu, da ne zamahnete z roko, in rečete: »Saj smo tudi mi zrastli brez tovrstnih spodbud«. Mogoče ste vi imeli možnost izkoriščanja potenciala s plezanjem po drevesih in tekanjem po travnikih, kar marsikateremu otroku danes ni omogočeno. To obdobje je kratko a zelo pomembno za celo življenje!

Literatura:

-          Lesjak Skrt, B. (2008): Glasovi v gibanju in igri – Igrice za razvijanje glasov, ozvenjanje in slušno razlikovanje. Ljubljana: BRAVO – društvo za pomoč otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami.

-          Rajović, R. (2013): Mensa – NTC sistem učenja – IQ otroka – skrb staršev. Ljubljana: Mensa Slovenija.

-          Videmšek, M., Stančevič, B. (2011): Ulovimo prosti čas: Gibalna igra na prostem za otroka in starša. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

-          Videmšek, M., Strah, N., Stančevič, B. (2001): Igrajmo se skupaj. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

-          Videmšek, M., Berdajs, P., Karpljuk, D. (2003): Mali športnik. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

-          Videmšek, M., Strah, N., Stančevič, B. (2001): Igrajmo se skupaj. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport

-          IVZ

-          Videmšek in Pišot. ( 2007)

Prvič v vrtec

Vsako novo obdobje je lahko lepo, stresno, naporno ter polno pričakovanj. Pospremiti otroka prvič v vrtec je eno tistih obdobij, ko se mešajo različna čustva. To obdobje je lahko zelo stresno, tako za starše kot tudi za otroka. Porodniški dopust in čas za nego sta vedno prekratka in ravno ko je najlepše, moramo iti v službo, otrok pa v vrtec.

Ko otroka prvič oddajamo v varstvo, se s cmokom v grlu delamo močne in poskušamo prikriti, kako zelo hudo vam je. Posebej mamam, seveda tudi očetom. Nič ne pomaga, ko nam svojci govorijo, kako zelo dobro je za otroka, da gre v vrtec. Nekaterim mamam in tudi otrokom je veliko lažje, če uvajanje v vrtec opravijo očki. Mame smo v tem obdobju čustveno bolj labilne in prizadete zaradi ločitve (od otroka), zato je otroku pogosto lažje, če je pri uvajanju zraven očka - brez solz v očeh. Res je, da naj otrok do tretjega leta starosti socializacije s sovrstniki ne bi potreboval (odvisno od otroka), pa vendar  je lahko vrtec tudi zelo koristen.. 

Da bi se lažje sprijaznili z novo situacijo, morda glejmo na situacijo nekoliko drugače: strokovno osebje v vrtcih da našim otrokom marsikatero izkušnjo, za katero bi mi otroka morda prikrajšali, če bi bil še z nami doma. Mnogim staršem na primer ne pade na pamet, da bi otroku dali pribor v roke, naj jé sam, ker pač pri enem letu starosti običajno več hrane pristane okoli krožnika kot pa v otrokovih ustih, in bi si tako ne nakopali dodatnega dela. Vztrajajo pri pitju iz flaške, čeprav bi morda kozarec v njegovih rokah že pri tretjem poskusu zadel otrokova usta. Zaradi vzgajanja cele skupine se vzgojitelji ne morejo 100% posvečati posameznemu otroku, kar smo starši morda doma počeli, še posebej pri prvem otroku. Tako se otroci navadijo malo počakati, preden dobijo tisto, kar želijo.

Je pa res, da je vsak otrok indivuduum in nekateri vrtca enostavno ne sprejmejo. Žal nam slovenska zakonodaja ne dopušča, da bi bili lahko starši zaradi nege otroka lahko od dela odsotni dlje kot eno leto. Mimogrede, nekatere evropske države to dopuščajo. Tako si je v takem primeru priporočljivo poiskati ustrezno varuško, ki se bo dodobra posvetila našemu otroku medtem ko nas ne bo. Vredno je vložiti trud v to, da se počasi spoznate in otroka privadite na novo osebo.

Čim prej, kot se sprijaznimo z dejstvom, da tako pač je, »moj otrok je v varstvu«, lažje nam bo vse skupaj. Prepustiti se moramo toku obveznosti in poskrbeti, da je naš popoldanski čas čim bolj umirjen in rutiniran. Mame pogosto tožijo, da so njihovi otroci tako zelo sitni odkar so v vrtcu. Bolj ko se približuje vikend, težje je. 

Vprašajmo se:

• Kako bi se mi počutili biti v povprečju osem ur na dan v istem prostoru z od 14 – 20 sovrstniki?
•  Ali gremo po našega otroka v vrtec takoj, ko le lahko in obveznosti prestavimo na popoldanski čas, ko pride partner domov?
• Zagotovimo otrokom veliko počitka in rutinski odhod v posteljo?
• Mu zagotovimo vsaj 10 ur spanja?

Dokazano je, da otroci pogosto zbolijo ravno zaradi preutrujenosti. Rutina, topel objem ali zgolj bližina ljubljenih daje otroku občutek varnosti.

Ko si odgovorimo na zgornja vprašanja in zaupamo strokovnemu osebju, ki je vsak dan več z otrokom kot mi, starši, bo vse gladko steklo. Pogovarjajte se z vzgojiteljico o vseh tegobah, tudi o vaših občutkih. Razumele vas bodo, saj smo si starši v tem obdobju, ko prvič oddajamo otroke »tuji« osebi, zelo podobni. Tako boste zadovoljni vi in vaši otroci!