Vožnja s pomožnimi koleščki DA ali NE?!

Prijetne temperature zunaj kar kličejo k aktivnostim. 

Mlade družinice, željne aktivnega preživljanja prostega časa, nas sprašujejo tudi o uporabi pomožnih kolesc kot pomoč pri kolesarjenju njihovega malčka. Svetujemo jim z naslednjimi dejstvi, izbiro pa seveda prepuščamo njim.

Kolesarjenje je zelo pomembno za razvoj otrok. Gre za aktivnost, pri kateri sodelujeta obe polovici možganov. Ker gre za izmenično uporabo vsake noge posebej (drugače pač ne gre), govorimo o disociaciji gibanja spodnjih okončin in medenice. Pri kolesarjenju otroci pridobivajo na mišični moči, koordinaciji gibanja, ravnotežja in krepi se kardiovaskularni sistem.

Ker se je kolesarjenja potrebno naučiti, v Pedosani svetujemo staršem, naj svojim malčkom pred kolesarjenjem ponudijo poganjalčka. Velikost poganjalčka mora biti nujno prilagojena otroku. Višina sedalnega dela mora segati do višine, ko z obema stopaloma doseže tla s celotno površino. S poganjalčkom otrok osvaja pomembne gibalne veščine. Ob tem se počuti bolj varnega, saj nog ne potrebuje za poganjanje pedal. Uči se lovljenja ravnotežja in koordinacije gibanja.

Ob tem naj poudarimo, da je zelo pomembno, da se otrok poganja izmenično in ne z obema nogama hkrati. Pogosto se ob vožnji s poganjalci zgodi, da otrok dvigne obe nogi in se uči lovljenja ravnotežja, kot pri kolesarjenju. Cvijetićanin (2011) pravi, da je poganjalec poleg funkcije razvoja ravnotežja izumljen predvsem zaradi pravilnega oblikovanja otrokove hrbtenice.

Pri približno tretjem letu (povprečje) je otrok že sposoben kolesarjenja. V tem obdobju otrok začenja pridobivati na rotacijah telesa (proti-zasukih), kar je za kolesarjenje zelo pomembno. Kot prej na poganjalčku, je tudi tu zelo pomembno, da z obema stopaloma doseže do pedal. Ker je ta veščina zelo zahtevna in potrebuje da se vse »poklopi«, starši pogosto ponudijo otroku pomoč – pomožna koleščka.

V Pedosani uporabo le teh raje odsvetujemo. Namreč z uporabo pomožnih kolesc otrok ne pridobi drugega kot učenje vrtenja pedal. Izgubi pa občutek za ravnotežje in koordinacija gibanja se tako poslabša.  

Sploh pa uporabo pomožnih kolesc odsvetujemo tistim otrokom, ki se pred tem niso vozili s poganjalčkom, saj upoštevamo mnenje strokovnjaka (Cvijetičanin 2011), da ko otroka postavimo na kolo s pomožnima koleščkoma in še nima razvitega ravnotežja, se zaradi lovljenja le-tega pojavi krivljenje hrbtenice. Otrok se nagiba z ene na drugo stran in zvija hrbtenico, kar ima lahko trajne posledice. Seveda je to odvisno od časa, ki ga preživi otrok na kolesu.

Menimo in svetujemo: pomagajte otroku naučiti se voziti kolo tako, da ga držite za sedalo in nikoli za krmilo. Ob pogostih poskusih bo prišel čas, ko sploh ne bo vedel, da ste ga spustili in da se vozi brez vaše pomoči. Ob tem se bo zgodila nepopisna sreča, da mu je uspelo!

Dojenček naj shodi SAM!

Največja naložba za dojenčka od rojstva do hoje je, da ima veliko priložnosti raziskovati svoje telo. 

Od popolnoma nemočnega stanja ob rojstvu, se v povprečju enega leta »zgodi« hoja po dveh nogah. 

Ker vsak dojenček na svet pride s svojim potencialom in gensko zasnovo, ga ne moremo postavljati v nek okvir, kdaj bi se moralo nekaj zgoditi. 

Zato starši, ne prehitevajte njegovega razvoja! Ne postavljajte ga v položaj, do katerega ni prišel sam. S prehitevanjem in postavljanjem v neustrezne položaje mu zelo škodite. Raje mu zagotovite takšne pogoje, da bo imel priložnost se učiti, ponavljati in sam doseči premik. Odlagajte ga na tla, na oblazinjeno in nedrsečo podlogo.

Razvojni mejniki si bodo sledili v pravem sosledju, ob pravem času in ob njegovem tempu.

Najbolj pomembna razvojna faza je kobacanje. Takrat je tudi čas, da v prostoru umaknete zanj nevarne predmete, zavarujete stopnišče in ga ne omejujete s stajico. Ob tem se bodo zgodili že prvi poskusi za vstajanje, sedanje, lovljenje ravnotežja in prestreznih reakcij. S poskusi se bo naučil kako se odzvati v dani situaciji.

Bolj kot hoja naprej, se mora zgoditi prenos teže na stran iz noge na nogo in vrtenje okoli svoje osi v stoječem položaju. Z vajami na naših uricah starše učimo kako spodbujati omenjene premike. S tem se vrši tudi mišična moč, ki je še kako pomembna za samostojno hojo.

Starši pogosto še vedno ne morejo iz svoje kože in vodijo dojenčke za roke in jih učijo hoje. S tem zelo škodijo in podaljšujejo razvoj samostojne hoje. S postavljanjem na noge in vodenjem za roke lahko škodijo razvoju spodnjih okončin, dojenčku odvzamejo občutek za ravnotežje in najpomembnejše, težišča ne znajo prenesti naprej. 

Z vodenjem za roke, boste podaljšali razvoj hoje. Hoja bo bistveno slabša, kot takrat ko dojenček shodi sam. Do samostojne hoje se mora vse »poklopiti«, da je dojenček ob tem suveren, samostojen in stabilen. Ob tem se bo razvijal v samozavestnega, veselega in srečnega otroka. 

To je dobra naložba za življenje, saj je tudi nam najlepše takrat, ko nekaj dosežemo SAMI!