Z otrokom na kolo

Kdaj lahko damo dojenčka v stolček na kolesu? Kateri stolček naj izberem? Je boljši tisti, kjer gleda dojenček/otrok naprej, nazaj ali prikolica?

Takšna in podobna vprašanja se porajajo, ko lepo vreme in počitnice kličejo h gibanju v naravi.

Najpomembneje pri izbiri stolčkov in razmišljanju o vožnji dojenčka s kolesom je, ALI DOJENČEK ŽE SEDI SAM! Če se vaš dojenček še ni usedel sam v pokončen sedeč položaj, nikakor še ni primeren čas za vožnjo s kolesom. Zaradi prisiljene drže (sedeč položaj) lahko zelo škodite njegovemu gibalnemu razvoju. Ne glede na trditve mnogih prodajalcev, kako je lahko dojenček v njih v razbremenjenih položajih, ne smemo prehitevati časa. Čas za vožnjo je takrat, ko je dojenčkov trup že toliko okrepljen, da je sposoben loviti ravnotežje, držati stabilizacijo trupa in med vožnjo kontrolirati svoje telo.

Preden se odločite za nakup primernega stolčka za na kolo, razmislite o tem, kaj bo za vas in vašega otroka bolj udobno. Kam lahko namestite stolček na vašem kolesu in kje bo za oba najbolj varno.

1. Ko se dojenček/otrok vozi spredaj in gleda vas

Prva možnost - sedež spredaj obrnjen v nasprotni smeri vožnje, je primerna za otroke težke največ 15 kg, kar ustreza starosti do treh ali štirih let. Ob takšnem načinu pritrditve sedeža velja upoštevati, da se močno poslabšajo vozne lastnosti kolesa, saj dodatna teža nad krmilom vpliva na okretnost. Hkrati tako nameščen sedež oziroma otrok ovira pogled kolesarja naprej.

2. Ko se dojenček/otrok vozi spredaj in gleda naprej

Druga možnost je namestitev v smer vožnje obrnjenega sedeža za krmilo oziroma med krmilo in sedež kolesarja. Tudi takšna možnost je primerna za otroke do 15 kg oziroma do starosti 3 ali 4 leta. Otroci v tem primeru gledajo naprej, kar jim praviloma bolj ugaja kot gledanje nazaj, mora pa zato kolesar poganjati pedale z bolj razširjenimi nogami, kar je na daljših poteh neudobno.

3. Ko se dojenček/otrok vozi zadaj za voznikom

Tretja možnost je namestitev sedeža zadaj, torej za sedež voznika. Takšna možnost je najprimernejša tudi za otroke, ki so malce težji (in starejši), torej do 25 kg. Otroci so v takšnem primeru bolje zaščiteni pred slabim vremenom, hkrati pa pri padcu voznik ne more pasti na otroka. Voznik ima tudi več prostora za gibanje, zadaj nameščen sedež pa na vozne lastnosti vpliva bistveno manj kot sedež spredaj.

Pri nakupu in odločanju pri izbiri pravega sedeža za vas in vašega otroka, upoštevajte starost in težo otroka. Preverite kvaliteto sedeža. Otroški sedež mora imeti čvrsto in kakovostno zasnovan sistem varnostnih pasov – najbolj varen je pet-točkovni sistem pripenjanja, ki mora biti izdelan tako, da ga otrok ne more sam odpeti. Mora imeti tudi možnost podaljševanja trakov. Sedalna površina naj bo strukturirana oziroma izdelana tako, da skupaj z varnostnim pasom prepreči, da bi otrok ob močnem zaviranju ali trku zdrsnil naprej. Sedalni del naj bo anatomsko oblikovan (medenica naj bo v nevtralnem položaju). Dober sedež mora imeti počivalnike za noge in varnostne zaponke, da preprečimo možnost, da bi noge zašle med kolesne špice. Noge naj počivajo tako, da so kolena pokrčena na 90 stopinj in stopala v celoti na počivalnikih. Sedež mora imeti tudi počivalnike za roke. Zelo priporočljivo je, da ima sedež možnost prilagajanja naklona naslonjalnega dela, da otroka lahko spustimo nižje - v pol ležeč položaj, v primeru, če bi otrok na kolesu zaspal.

4. Kaj pa kolesarska prikolica?

Posebne prikolice oziroma priklopniki za kolesa postajajo vse bolj priljubljeni tudi pri nas. Kot način prevoza otroku ponujajo številne prednosti pred otroškimi sedeži. 

Prikolice so varnejše; otrok sedi bližje tlom, prikolica pa je stabilna in se le težko prevrne – pogosto ostane na tleh tudi, če voznik s kolesom pade. Prikolica tudi precej manj vpliva na vozne lastnosti kolesa. 

Hkrati otroku ponuja več prostora – prikolice so lahko enojne ali dvojne za prevoz dveh otrok hkrati, ali pa enega otroka in še nekaj dodatne prtljage.

So pa prikolice nekaj dražje od otroških sedežev in zahtevajo tudi več prosora – tako na cesti kot pri shranjevanju v kolesarnicah ali garažah.

Od vas in vašega načina preživljanja prostega časa je odvisno, kaj boste izbrali. Vse opisano ima prednosti in slabosti. Naj bo pri izbiri na prvem mestu varnost in udobje!

Vedno naj ima otrok na glavi čelado!

Povzeto iz prispevka AMZS (1.1.2016)

 

Vedenjske razlike med sorojenci

Starši, z dvema ali več otroki, se kdaj sprašujete zakaj so si med seboj tako zelo različni? 

Saj so vendar iz istega »legla« J! Imate vzgojo enako? Pri enemu nekaj deluje, pri drugem ravno naprotno?

Tudi sama sem mama dveh otrok. Oba tako zelo podobna, a hkrati tako zelo različna. Očitno ni bilo naključje, da sem slučajno med prebiranjem strokovne literature naletela na raziskave strokovnjakov o razlikah v vedenju sorojencev. 

Nekaj je karakter otrok druga pa menda tudi zaporedje rojstev. Zanimive teorije! Vas zanima? Informacije sem črpala iz znanstvenega članka, avtorice Tjaša Stepišnik Perdih, univ. dipl. soc. ped.

Köning (1996) pravi, da naj bi se prvorojenci bolj trudili doseči cilje, da se vedejo nedvoumneje in premočrtneje ter si bolj prizadevajo za uspeh in uveljavitev kot pozneje rojeni otroci. Zaradi tega naj bi bili po storilnosti daleč na prvem mestu. 

Andolškova (1995) še dodaja, da so starši strožji do prvorojencev in od njih več pričakujejo, zaradi česar postanejo bolj perfekcionistični ter pogosto zrasejo z občutkom, da so drugi odvisni od njih in da ne smejo izneveriti zaupanja.

Starši jih tudi bolj nagrajujejo za odraslo, resno vedenje, zaradi česar naj bi bili bolj orientirani k odraslim in se v družbi z njimi ali starejšimi otroki od sebe počutijo udobneje (Andolšek, 1995; Köning, 1996;).

Tiste bolj negativne lastnosti prvorojencev, ki naj bi bile pri njih bolj izražene kot pri sorojencih, pa naj bi bile ljubosumnost, maščevalnost, anksioznost, nevrotičnost in večja boječnost. Slabše tudi prenesejo poraz in težje priznajo svoje napake kot pozneje rojeni otroci (Groocock, 1997; Epstein, 1997).

Pozneje rojeni otroci naj bi bili po drugi strani bolj odprti in dojemljivi za nove izkušnje, bolj drzni, uporniški in pustolovski, ker si upajo več tvegati. So tudi bolj neodvisni, samostojni in nekonvencionalni (Sulloway, 1996). 

Razlogi za to naj bi bili v temeljnem položaju drugega oz. pozneje rojenega otroka, ki se trudi vzpostavljati svojo samostojnost in enkratnost v družini, s tem daje drugačen od odgovornega prvorojenega otroka (Gostečnik, 1999; Köning,1996). Tako lahko delujejo na videz kot neodgovorni, trmasti in uporniški, a so hkrati izrazito spontani, živahni in ustvarjalni.

Stvari jemljejo manj resno kot prvorojenci, so bolj odprti, liberalni in veseli ter bolj sodelujoči, altruistični in empatični (Sprey, 1998; Sulloway, 1996).

So tudi bolj družabni (Beck Beck, Burnet in Vosper, 2006), lažje vzpostavljajo socialne stike in so socialno kompetentnejši, kar je skladno z ugotovitvami Andolškove (1995), da so drugorojenci bolj usmerjeni v zunanji svet, kjer se uveljavljajo v skupini vrstnikov prej, kot je to običajno za druge otroke iste starosti.

Se s strinjate s teorijami? Ste »našli« v tem svoje otroke? Mogoče sebe, vašega brata/sestro?

Ne pozabite, da je vsak vaš otrok individualen in da ga v nobenem pogledu ne smete primerjati z drugim. Je najboljši in edinstven tak kot je!

Vožnja s pomožnimi koleščki DA ali NE?!

Prijetne temperature zunaj kar kličejo k aktivnostim. 

Mlade družinice, željne aktivnega preživljanja prostega časa, nas sprašujejo tudi o uporabi pomožnih kolesc kot pomoč pri kolesarjenju njihovega malčka. Svetujemo jim z naslednjimi dejstvi, izbiro pa seveda prepuščamo njim.

Kolesarjenje je zelo pomembno za razvoj otrok. Gre za aktivnost, pri kateri sodelujeta obe polovici možganov. Ker gre za izmenično uporabo vsake noge posebej (drugače pač ne gre), govorimo o disociaciji gibanja spodnjih okončin in medenice. Pri kolesarjenju otroci pridobivajo na mišični moči, koordinaciji gibanja, ravnotežja in krepi se kardiovaskularni sistem.

Ker se je kolesarjenja potrebno naučiti, v Pedosani svetujemo staršem, naj svojim malčkom pred kolesarjenjem ponudijo poganjalčka. Velikost poganjalčka mora biti nujno prilagojena otroku. Višina sedalnega dela mora segati do višine, ko z obema stopaloma doseže tla s celotno površino. S poganjalčkom otrok osvaja pomembne gibalne veščine. Ob tem se počuti bolj varnega, saj nog ne potrebuje za poganjanje pedal. Uči se lovljenja ravnotežja in koordinacije gibanja.

Ob tem naj poudarimo, da je zelo pomembno, da se otrok poganja izmenično in ne z obema nogama hkrati. Pogosto se ob vožnji s poganjalci zgodi, da otrok dvigne obe nogi in se uči lovljenja ravnotežja, kot pri kolesarjenju. Cvijetićanin (2011) pravi, da je poganjalec poleg funkcije razvoja ravnotežja izumljen predvsem zaradi pravilnega oblikovanja otrokove hrbtenice.

Pri približno tretjem letu (povprečje) je otrok že sposoben kolesarjenja. V tem obdobju otrok začenja pridobivati na rotacijah telesa (proti-zasukih), kar je za kolesarjenje zelo pomembno. Kot prej na poganjalčku, je tudi tu zelo pomembno, da z obema stopaloma doseže do pedal. Ker je ta veščina zelo zahtevna in potrebuje da se vse »poklopi«, starši pogosto ponudijo otroku pomoč – pomožna koleščka.

V Pedosani uporabo le teh raje odsvetujemo. Namreč z uporabo pomožnih kolesc otrok ne pridobi drugega kot učenje vrtenja pedal. Izgubi pa občutek za ravnotežje in koordinacija gibanja se tako poslabša.  

Sploh pa uporabo pomožnih kolesc odsvetujemo tistim otrokom, ki se pred tem niso vozili s poganjalčkom, saj upoštevamo mnenje strokovnjaka (Cvijetičanin 2011), da ko otroka postavimo na kolo s pomožnima koleščkoma in še nima razvitega ravnotežja, se zaradi lovljenja le-tega pojavi krivljenje hrbtenice. Otrok se nagiba z ene na drugo stran in zvija hrbtenico, kar ima lahko trajne posledice. Seveda je to odvisno od časa, ki ga preživi otrok na kolesu.

Menimo in svetujemo: pomagajte otroku naučiti se voziti kolo tako, da ga držite za sedalo in nikoli za krmilo. Ob pogostih poskusih bo prišel čas, ko sploh ne bo vedel, da ste ga spustili in da se vozi brez vaše pomoči. Ob tem se bo zgodila nepopisna sreča, da mu je uspelo!