Starši imamo pri
oblikovanju otrokovega odnosa do gibanja in njegovi realizaciji zelo
pomembno vlogo, ki pa se je žal ne zavedamo dovolj.
Del otrokove osebnosti oziroma
njegovih sposobnosti, lastnosti in značilnosti, lahko oblikujemo le s
pomočjo sredstev,
ki jih nudi gibalna aktivnost. Premajhno prisotnost ali celo odsotnost tovrstnih
stimulusov, je po mnenju strokovnjakov v kasnejšem obdobju zelo težko, če že
ne nemogoče nadoknaditi.
Ker se otrokov odnos do sveta začne oblikovati v
družinskem okolju, bi se morali zavedati, da smo starši otrokom v najzgodnejših
letih, ko se oblikujejo vzorci vedenja in delovanja, najpomembnejši vzor.
Še posebej
pomembno je dejstvo, da se otroci glede ukvarjanja s športom oziroma glede
življenjskega sloga zgledujejo po istospolnem partnerju. Zato skupna kolesarjenja,
sprehodi, obiski trim stez, šolanja, igranja z žogami, sankanje, smučanje,
iskanja školjk niso le igra z
otrokom, pač pa dolgoročna naložba v otrokovo zdravje.
Žal raziskave danes kažejo, da otroci
pri sedmih letih pravilom presežejo energijske zmožnosti svojih staršev. Starši so
lahko partnerji svojim otrokom v gibalnih dejavnostih, kjer je močneje izražena
informacijska komponenta gibanja še nekje do dvanajstega leta, kasneje pa žal le
še izjemoma.
Torej skupno športno udejstvovanje ni pomembno le za otroke, pač pa
tudi za starše.
Ni komentarjev:
Objavite komentar